Supreme Court dismisses appeal against non-final procedural rulings, allowing review only against final judgments.

Revizija se zavrne.

[JEDRO]

V prvem odstavku 384. člena ZPP je omogočena revizija samo proti sklepu sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan. S temi besedami je zakonodajalec omogočil revizijo proti takemu sklepu, ki se nanaša na odločitev o glavni stvari, ker iz različnih razlogov ni pogojev za izdajo sodbe. Ni pa dovolil revizije proti vsem tistim sklepom, ki se nanašajo na postranske terjatve ali na procesno vodstvo. V obravnavanem primeru se je postopek končal s sodbo (in popravnim sklepom). Že proti sklepu o stroških, navedenem v 2. točki izreka te sodne odločbe, ni dovoljena revizija, ker gre po njegovi vsebini za postransko terjatev, še manj pa proti sklepom, ki so temu sledili.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je v zadevi razsodilo 16.10.2001 pod opr. št. P 3028/2001-I-28 v zvezi s popravnim sklepom 12.3.2002 pod opr. št. P 3028/2001-I-30. Tedaj je po opravljeni glavni obravnavi zavrnilo tožbeni zahtevek, tožniku naložilo povrnitev pravdnih stroškov toženi stranki in zavrnilo predlog za spremembo tožbe in za prekinitev postopka. Tožnik se proti sodbi ni pritožil, je pa izpodbijal v sodbi vsebovan sklep o pravdnih stroških in sklep o tem, da se ne dovoli sprememba tožbe. V pritožbenem postopku ni uspel, ker je sodišče druge stopnje potrdilo izpodbijani sklep, razen v 3. točki izreka v zvezi s spremembo tožbe.

Nato je tožnik zahteval sklep o odmeri sodnih taks in upoštevanje v drugi zadevi plačane sodne takse, kar je sodišče prve stopnje zavrnilo s sklepom pod opr. št. P 3028/2001-I-40 z dne 23.1.2003.

Tožnikovo pritožbo proti temu sklepu je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep.

Sledil je tožnikov predlog za ugotovitev nižje (prvotne) vrednosti spornega predmeta, ki ga je sodišče prve stopnje zavrglo in je sodišče druge stopnje zavrnilo tožnikovo pritožbo ter potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Proti temu sklepu je tožnik vložil revizijo, ki jo je sodišče prve stopnje s sklepom zavrglo, ker je tožnik vložil revizijo proti sklepu o ugotovitvi vrednosti spornega predmeta, ki ni sklep, s katerim bi se pravnomočno končal sodni postopek in ker je samo proti takim sklepom dovoljena revizija. Po tožnikovi pritožbi je sodišče druge stopnje zavrnilo pritožbo in potrdilo pravilen sklep sodišča prve stopnje.

Proti temu, zadnjemu sklepu je tožnik pravočasno vložil revizijo.

Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pri tem se izrecno sklicuje na drugi odstavek 384. člena ZPP in razlaga, da je napačen sklep sodišč prve in druge stopnje, da se s sklepom o ugotovitvi vrednosti postopek pravnomočno ne konča. Po njegovem se konča, sicer bi bilo mogoče uveljavljati drugačno vrednost. Trdi, da prvi odstavek 384. člena ZPP ne razlikuje med sklepi, pomembno je le, da je sklep pravnomočen. Navaja, da ima sklep o ugotovitvi vrednosti spornega predmeta učinek pravnomočnosti, ker gre za vzporeden postopek tako, da je revizija dopustna in mogoča. Sklicuje se tudi na 383. člen ZPP, na podlagi katerega bi bilo treba uporabiti določbo 366. člena tega zakona. Na koncu predlaga ugoditev reviziji tako, da se ugodi pritožbi in se razveljavi sklep sodišča prve stopnje.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS, št.

36/04-uradno prečiščeno besedilo) je bila revizija vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Vrhovno sodišče uvodoma ugotavlja, da je bila tožniku zagotovljena ustavna pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave Republike Slovenije (URS, Uradni list RS, št. 33/91-I do 69/04), ki jo je izčrpal z vložitvijo pritožbe. Revizija pa je izredno pravno sredstvo in je dovoljena samo v tistih primerih, ki so v ZPP posebej določeni. V 367. členu ZPP je urejena revizija proti sodbam, ki je omejena, saj je dovoljena samo proti nekaterim sodbam. Še bolj je omejena revizija proti sklepom, saj so v 384. členu navedeni samo nekateri sklepi, proti katerim je revizija izjemoma dovoljena.

Tožnik se v svoji reviziji sklicuje na prvi in drugi odstavek 384. člena ZPP. V njih zakonodajalec omogoča revizijo proti tistim sklepom sodišča druge stopnje, s katerimi je bil postopek pravnomočno končan. Stališče revizije, češ da je postal sklep sodišča prve stopnje o tem, da se zavrže predlog za ugotovitev vrednosti spornega predmeta pravnomočen, je pravilno, ni pa pravilno stališče, češ da zakonodajalec ni omejil možnosti za vložitev revizije proti pravnomočnim sklepom. V prvem odstavku 384. člena ZPP je omogočena revizija samo proti sklepu sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan. S temi besedami je zakonodajalec omogočil revizijo proti takemu sklepu, ki se nanaša na odločitev o glavni stvari, ker iz različnih razlogov ni pogojev za izdajo sodbe. Ni pa dovolil revizije proti vsem tistim sklepom, ki se nanašajo na postranske terjatve ali na procesno vodstvo. V obravnavanem primeru se je postopek končal s sodbo (in popravnim sklepom). Že proti sklepu o stroških, navedenem v 2. točki izreka te sodne odločbe, ni dovoljena revizija, ker gre po njegovi vsebini za postransko terjatev, še manj pa proti sklepom, ki so temu sledili.

Revizija se sklicuje tudi na to, da bi moralo sodišče na podlagi 383. člena ZPP uporabiti 366. člen ZPP, ki opredeljuje pritožbo proti sklepom. Toda tega člena v zvezi z revizijo ni mogoče uporabiti, ker v 383. členu ZPP ni naveden, saj je bila pravica do pravnega sredstva že izčrpana in ni razloga za ponovno presojo teh odločb v revizijskem postopku.

Ker je stališče obeh sodišč o tem, da revizija ni dovoljena, pravilno, je revizijsko sodišče zavrnilo neutemeljeno revizijo proti sklepoma o zavrženju prejšnje revizije (378. člen ZPP v zvezi z četrtim odstavkom 384. člena ZPP).