Supreme Court dismisses appeal as inadmissible because individual co-plaintiff claims fall below the 1 million SIT threshold.

Revizija se zavrže. Tožena stranka trpi sama svoje revizijske stroške.

[JEDRO]

Na strani tožeče stranke gre za materialno sosporništvo. Vsak sospornik je v pravdi samostojna stranka in njegova dejanja ali opustitve ne koristijo in ne škodujejo drugim sospornikom. Tako je treba vrednost spornega predmeta presojati po zahtevku vsakega izmed tožnikov posebej, ne pa skupno.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, po katerem bi morala tožena stranka plačati vsakemu izmed tožnikov po 987.941,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zavrnilo je tudi eventualni zahtevek, po katerem so tožniki vsak do 2/15 solastniki stavbe - gospodarskega poslopja na parc. št. 302, vl. št. 421 k.o... Tožnikom je naložilo, naj toženki nerazdelno povrnejo 250.919 SIT pravdnih stroškov.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnikov delno ugodilo in sodbo v odločitvi o eventualnem zahtevku in o pravdnih stroških razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v ostalem pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo v odločbi o denarnem zahtevku. Odločitev o pritožbenih stroških je pridržalo za končno odločbo.

Proti zavrnilnemu delu sodbe je tožeča stranka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, storjenih na prvi in drugi stopnji sojenja, in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj odločbi nižjih sodišč v izpodbijanem obsegu razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje ali pa sodbo pritožbenega sodišča tako spremeni, da bo ugodeno primarnemu tožbenemu zahtevku.

Tožena stranka predlaga v odgovoru na revizijo, naj jo sodišče kot nedovoljeno zavrže, ker vrednost spornega predmeta za vsakega izmed tožnikov ne presega mejnega zneska 1,000.000 SIT za dovoljenost revizije. Sicer pa predlaga njeno zavrnitev.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni dovoljena.

V premoženjskih sporih, za kar gre v tej zadevi, je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1,000.000 SIT (drugi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Če je za ugotovitev pravice do revizije odločilna vrednost spornega predmeta, se vzame kot vrednost spornega predmeta samo vrednost glavnega zahtevka (prvi odstavek 39. člena ZPP). Na strani tožeče stranke gre za materialno sosporništvo po 1. točki prvega odstavka 191. člena ZPP. Vsak sospornik je v pravdi samostojna stranka in njegova dejanja ali opustitve ne koristijo in ne škodujejo drugim sospornikom (195. člen ZPP). Tako je treba vrednost spornega predmeta presojati (enako kot pri pasivnem sosporništvu - drugi odstavek 41. člena ZPP) po zahtevku vsakega izmed tožnikov posebej, ne pa skupno, kot je to navedeno v uvodu obravnavane revizije. Ker nobeden izmed teh zahtevkov ne presega poprej omenjenega limita za dovoljenost revizije, pomeni, da je ta vložena zoper sodbo, zoper katero je po zakonu ni mogoče vložiti (drugi odstavek 374. člena ZPP).

Ker nedovoljene revizije ni zavrgla že sodnica sodišča prve stopnje, je to moralo storiti revizijsko sodišče (377. člen ZPP).

Odločitev o revizijskih stroških tožeče stranke je zajeta z izrekom te odločbe o zavrženju (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP). Toženi stranki pa stroški za odgovor na revizijo ne gredo, ker so nepotrebni (prvi odstavek 155. člena ZPP), saj je šlo tu le za procesno vprašanje - dovoljenosti revizije in tako pojasnila tožene stranke niso bila potrebna.