Appeal dismissed; wife bears risk of land registry error despite marital community property rules.

Revizija se zavrne.

[JEDRO]

Tožeča stranka priznava, da je v zemljiški knjigi navedeno, da je pridobil lastninsko pravico na podlagi kupoprodajne pogodbe njen mož, in da sama ni vpisana v zemljiški knjigi, zato mora nositi riziko, da ni poskrbela za svoj vpis v zemljiško knjigo in da ni reagirala ob vpisu hipoteke tožene stranke.

Čeprav velja domneva, da v primeru, da kak podatek ni vpisan v zemljiško knjigo, tretje osebe za nevpisani podatek ne vejo, pa ta domneva ni neizpodbitna. Toda tožeča stranka ni dokazovala in ni dokazala slabe vere tožene stranke. Samo dejstvo, da je profesionalna organizacija (banka), pa ji ne daje pravice oziroma dolžnosti, da se spušča v ugotavljanje osebnih podatkov posojilojemalcev, da torej ugotavlja njihov zakonski stan in se vtikuje v druga osebna razmerja ter zakonce obravnava drugače od tistih oseb, ki niso poročene.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da izvršba, ki je bila dovoljena s sklepom Okrajnega sodišča na Vrhniki, opr. št. I I 241/96 z dne 15.5.1996 v delu, ki se nanaša na polovico nepremičnin, in sicer na parc. št. 122 poslovna stavba, 79 m2 in na parc. št. 2427/1 travnik, 2297 m2, ki sta vpisani pri vložku št. 2516 k.o... ni dopustna. Tako je razsodilo zato, ker je ugotovilo, da je zastavljena nepremičnina skupno premoženje zakoncev in da znaša tožničin delež na njem 1/2.

Tožena stranka, ki se s tako sodbo ni strinjala, se je pritožila in sodišče druge stopnje je pritožbi ugodilo ter izpodbijano sodbo spremenilo, tako da je tožbeni zahtevek zavrnilo. Tako je razsodilo zaradi načela zaupanja v zemljiško knjigo, negativnega publicitetnega učinka vpisa v zemljiško knjigo in dobre vere tožene stranke.

Proti sodbi pritožbenega sodišča je pravočasno vložila revizijo tožeča stranka. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga tako spremembo sodbe sodišča druge stopnje, s katero bi bila pritožba tožene stranke zavrnjena in bi bila potrjena sodba prvega sodišča. Opira se na ugotovitev sodišča prve stopnje, da so nepremičnine, ki so vpisane pri vložku št. 2516 k.o... skupno premoženje tožeče stranke in njenega moža. Ker sta premoženje pridobila v času trajanja zakonske skupnosti, sta ga pridobila na originaren način, torej na podlagi zakona. Za take primere pa ni potreben vpis v zemljiško knjigo, ki je nujen samo za pridobitev lastninske pravice na derivativen način. Pojasnjuje, da je Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ki ureja skupno premoženje zakoncev, v razmerju do Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih in Zakona o zemljiški knjigi specialen predpis. To izvaja iz 54. člena ZZZDR, ki kot sankcijo za razpolaganje s skupnim premoženjem določa ničnost in ne neveljavnosti, zaradi česar ne pride v poštev pozitivni publicitetni učinek vpisa v zemljiško knjigo. Meni, da je zmotna ugotovitev sodišča druge stopnje, češ da se tožena stranka ne more sklicevati na to, da od vknjižbe zastavne pravice dalje ni vedela, da je njen mož enostransko in brez njene volje razpolagal s skupnim premoženjem. Ob tem dodaja, da posojilo, ki ga je pridobil tožničin mož, ni bilo porabljeno za skupne potrebe tožnice in njenega moža oziroma njune družine, temveč izključno za nakup podjetja T. d.o.o.. Napada tudi stališče, da njenemu tožbenemu zahtevku ni mogoče ugoditi zaradi načela nedeljivosti hipoteke. V zvezi z načelom zaupanja v zemljiško knjigo pa poudarja, (1) da bi to prišlo v poštev le v primeru pridobitve lastninske pravice na derivativen način, torej s pravnim poslom, in (2) da ni dobre vere tožene stranke, ker bi morala kot profesionalna organizacija ravnati z večjo skrbnostjo. Ker iz zemljiškoknjižnega izpiska izhaja, da je tožničin mož pridobil nepremičnino na podlagi kupoprodajne pogodbe (in ne z dedovanjem ali z darilno pogodbo, kar bi omogočalo sklepanje, da gre za njegovo osebno premoženje), bi morala zahtevati podatke o tem, če je posojilojemalec poročen in če imajo druge osebe kake zahtevke do njegovega premoženja. To še toliko bolj, ker je tožničin mož kot fizična oseba zavaroval posojilo za nakup pravne osebe.

Po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP 1977, Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92) je bila revizija vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizijsko sodišče je odločalo po pravilih ZPP 1977, čeprav je 14. julija 1999 začel veljati nov procesni zakon. Razlog za to je v določilu prvega odstavka 498. člena novega Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99), po katerem je treba nadaljevati postopek po prejšnjih pravilih, če je bila pred uveljavitvijo ZPP na prvi stopnji izdana sodba, s katero se je končal postopek pred sodiščem prve stopnje.

Revizija ni utemeljena.

Tožeča stranka sicer pravilno poudarja ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da so nepremičnine, ki so vpisane pri vložku št. 2516 k.o.., skupno premoženje tožnice in njenega moža in da velja zakonska presumpcija iz 59. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR, Uradni list SRS, št. 14/89 - prečiščeno besedilo in RS, št. 13/94 ter 82/94), da sta deleža enaka, torej vsakega polovica. Ker gre za pridobitev skupnega premoženja po določilu drugega odstavka 51. člena ZZZDR, ki ureja poseben način pridobitve skupnega premoženja na podlagi zakona, ki ga Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR, Uradni list SFRJ, št. 6/80 do 36/90 in RS, št. 4/91) ne ureja, se je mogoče strinjati tudi s trditvijo, da gre za originaren način pridobitve lastninske pravice in da zanj ni odločilen vpis v zemljiško knjigo, kot pri pridobitvi lastninske pravice na derivativen način na podlagi pravnega posla po 33. členu ZTLR.

Zato je tožničin mož tedaj, ko je obremenil skupno nepremičnino brez tožničinega pristanka, ravnal v nasprotju s prvim odstavkom 52. člena ZZZDR. Če bi šlo za premično stvar, bi prišlo v poštev pravno mnenje, ki ga je sprejelo Vrhovno sodišče Republike Slovenije na občni seji (glej Poročilo o sodni praksi VS RS, št. 1/93, stran 37) in bi tožnici pripadala aktivna legitimacija za vložitev tožbe na izpodbojnost, ne pa na ničnost pravnega posla. Toda v danem primeru gre za nepremičnino, zato je treba upoštevati pravno mnenje, ki je dopolnilo prej navedeno mnenje in se glasi: "Zakonec, ki ni dal soglasja za prodajo posamezne nepremične stvari skupnega premoženja, lahko zahteva razveljavitev pogodbe, sklenjene med njegovim zakoncem in tretjo osebo. Če gre za nepremičnino, ki je vpisana le na enega zakonca in sicer prodajalca, mora zakonec, ki pogodbo izpodbija, dokazati, da kupec ni bil v dobri veri. Stvarno pravno varstvo, ki ga ima zakonec po 37. in 43. členu ZTLR, ne izključuje obligacijsko pravnega varstva po 52. členu ZZZDR " (glej Poročilo o sodni praksi VS RS, št. 1/94, stran 9). V zvezi z nepremičnino je treba namreč upoštevati, da so nepremične stvari vpisane v javni knjigi, v kateri so objavljeni podatki o vpisih in pravnih dejstvih, ki so pomembni za pravni promet z nepremičninami. Zato je pritožbeno sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, ko je poudarilo in upoštevalo načelo zaupanja v zemljiško knjigo, ki temelji na javnosti in varuje vsakogar, ki se zanese na to, da je vsebina zemljiške knjige verodostojna, torej pravilna in popolna. Tožeča stranka sama priznava, da je v zemljiški knjigi navedeno, da je pridobil lastninsko pravico na podlagi kupoprodajne pogodbe njen mož, in da sama ni vpisana v zemljiški knjigi, zato mora nositi riziko, da ni poskrbela za svoj vpis v zemljiško knjigo in da ni reagirala ob vpisu hipoteke tožene stranke.

Čeprav velja domneva, da v primeru, da kak podatek ni vpisan v zemljiško knjigo, tretje osebe za nevpisani podatek ne vejo, pa ta domneva ni neizpodbitna. Toda tožeča stranka ni dokazovala in ni dokazala slabe vere tožene stranke. Samo dejstvo, da je profesionalna organizacija, pa ji ne daje pravice oziroma dolžnosti, da se spušča v ugotavljanje osebnih podatkov posojilojemalcev, da torej ugotavlja njihov zakonski stan in se vtikuje v druga osebna razmerja ter zakonce obravnava drugače od tistih oseb, ki niso poročene.

Tako se izkaže, da niso podani razlogi, zaradi kateri je bila vložena revizija. Ker tudi niso podani razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je le-to revizijo po 393. členu ZPP 1977 zavrnilo kot neutemeljeno. Ker revizija ni bila uspešna, je zavrnilo tudi predlog za povrnitev revizijskih stroškov (prvi odstavek 166. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP 1977).