Supreme Court allows appeal on water tax regulation binding force and validity of local agreements.

Predlogu se delno ugodi in se revizija dopusti glede vprašanja kogentnosti Uredbe o taksi za obremenjevanje vode in dopustnosti ter veljavnosti med strankama sklenjenih dogovorov o razpolaganju s spornimi sredstvi.

Sicer se predlog zavrže.

[JEDRO]

Vrhovno sodišče je revizijo dopustilo glede vprašanj kogentnosti Uredbe o taksi za obremenjevanje vode in dopustnosti ter veljavnosti med strankama sklenjenih dogovorov o razpolaganju s spornimi sredstvi. V predlogu sta namreč vprašanji natančno in konkretno navedeni (četrti odstavek 367.b člena ZPP), Vrhovno sodišče pa o njiju še ni odločalo (prvi odstavek 367.a člena ZPP).

[OBRAZLOŽITEV]

1. Tožeča stranka je od tožene stranke s tožbo zahtevala vrnitev 77.953,01 EUR z zamudnimi obrestmi. Zahtevek temelji na dogovorih, na podlagi katerih je tožeča stranka toženi stranki odstopila sredstva, zbrana na njenem območju s takso za obremenjevanje voda, tožena stranka pa se je sredstva zavezala vrniti.

2. Zahtevek tožeče stranke je bil pravnomočno zavrnjen. Sodišče druge stopnje je namreč na podlagi Uredbe o taksi za obremenjevanje voda (v nadaljevanju: Uredba) presodilo, da so zbrane takse za obremenjevanje voda prihodek proračuna Republike Slovenije. Občina je upravičena do nakazila sredstev iz državnega proračuna iz naslova teh dajatev (ki jih plačujejo zavezanci na njenem območju), če se sredstva vložijo v infrastrukturo javne službe v skladu z operativnim programom varstva okolja, katerega obstoj pa tožeča stranka ni izkazala. Ko bo imela program, bo za odstop zbranih taks lahko zaprosila Agencijo Republike Slovenije za okolje (v nadaljevanju: Agencija). Uredba ima po presoji sodišča druge stopnje kogenten značaj, tako da lokalna skupnost mimo njenih pogojev ne more sklepati dogovorov o razpolaganju s sredstvi. Za vrnitev sredstev (ki so bila vložena v infrastrukturo tožene stranke) bi bila po presoji sodišča druge stopnje aktivno legitimirana kvečjemu država kot nosilec proračuna Republike Slovenije, ne pa tožeča stranka, ki s sredstvi brez odobritve Agencije ne more razpolagati.

3. Tožeča stranka je vložila predlog za dopustitev revizije zoper navedeno sodbo sodišča druge stopnje, v katerem kot sporna izpostavlja vprašanja:

- ali je Višje sodišče pravilno oprlo svojo odločitev na Uredbo,

- ali je sodišče pravilno uporabilo 86. člen OZ in 21. člen Uredbe kot podlago za odločitev,

- ali se Uredba lahko kot kogenten pravni akt uporablja za konkretno razmerje, glede na to, da ni ugotovljena ničnost dogovorov med strankama, na podlagi katerih temelji tožbeni zahtevek,

- ali je Uredba kogentne narave,

- kateri člen določa prepoved razpolaganja s sredstvi s civilnopravnimi dogovori.

4. Predlog je delno utemeljen.

5. Tožeča stranka navaja, da glede spornih pravnih vprašanj ni sodne prakse. Ker se nanašajo na poslovanje vseh občin Slovenije, so pomembna za zagotovitev pravne varnosti in enotne uporabe prava. Sklepanje tovrstnih sporazumov je splošna in priznana praksa med občinami, kar dodatno utemeljuje pravno negotovost ob odločitvi sodišča druge stopnje.

6. Vrhovno sodišče je revizijo dopustilo glede vprašanj kogentnosti Uredbe o taksi za obremenjevanje vode in dopustnosti ter veljavnosti med strankama sklenjenih dogovorov o razpolaganju s spornimi sredstvi. V predlogu sta namreč vprašanji natančno in konkretno navedeni (četrti odstavek 367.b člena ZPP), Vrhovno sodišče pa o njiju še ni odločalo (prvi odstavek 367.a člena ZPP). Glede ostalih vprašanj se predlog zaradi njihove nenatančnosti in nekonkretiziranosti zavrže (šesti odstavek 367.b člena v zvezi s četrtim odstavkom 367.b člena ZPP).

7. O stroških predloga za dopustitev revizije bo odločeno ob odločanju o stroških celotnega revizijskega postopka.