Supreme Court allows appeal on insurer's right to deny benefits for intentional misrepresentation affecting the beneficiary.

Materialnopravna utemeljitev sodb nižjih sodišč je izključno rezultat stališča, da ima neresnična prijava (zamolčanje podatkov) zavarovalca lahko pravne posledice za upravičenca le v primeru, če je ta vedel za neresnično prijavo ali zamolčanje podatkov. To stališče predstavlja interpretacijo 934. člena OZ, glede katere ni sodne prakse Vrhovnega sodišča.

[OBRAZLOŽITEV]

Revizija se dopusti glede pravnega vprašanja ali 934. člen Obligacijskega zakonika lahko izključi posledice neresnične prijave ali zamolčanja zavarovalca, ki jih določa 932. člen Obligacijskega zakonika.

OBRAZLOŽITEV:

1. Pritožbeno sodišče je zavrnilo toženkino pritožbo proti prvostopenjski sodbi, ki je toženko zavezala k plačilu 11.053,59 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Prisojeni znesek predstavlja zavarovalnino v zvezi z življenjskim zavarovanjem sedaj pokojnega J. Š., pri čemer je tožnica upravičenka do plačila zavarovalne vsote. Odločilno stališče pritožbenega sodišča v zvezi z utemeljenostjo tožbenega zahtevka je, da določbi splošnih pogojev o pravici zavarovalnice, da odkloni izplačilo zavarovalnine, le konkretizirata določbi 932. in 933.

člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) o posledicah neresnične prijave, ne moreta pa izključiti uporabe 934. člena OZ, ki določa, da je posledica neresnične prijave ali zamolčanja mogoče razširiti tudi na tistega, v čigar korist je bilo zavarovanje sklenjeno (upravičenec), toda le pod pogojem, da je ta oseba vedela za neresnično prijavo ali zamolčanje okoliščin, ki so pomembne za ocenitev nevarnosti. Za odločitev naj bi bilo nadalje pomembno, da je sicer tožničin pokojni mož ob sklepanju pogodbe namenoma zamolčal podatke o svojem zdravstvenem stanju, vendar toženka v pravdi ni postavila trditve, da je tožnica vedela za zamolčanje podatkov.

2. Toženka se v predlogu zavzema za rešitev vprašanja, ali zavarovalnica lahko odkloni izplačilo zavarovalne vsote v primeru, če zavarovana oseba umre, preden je zavarovalnica izvedela za njeno namerno zamolčanje okoliščin, ki so pomembne za oceno nevarnosti in so take narave, da bi zavarovalnica ne sklenila zavarovalne pogodbe, če bi zanje vedela, pa tretji, v korist katerega je zavarovalna pogodba sklenjena, za zamolčanje teh okoliščin ni vedel. Sodišči naj bi s tem v zvezi napačno uporabili materialno pravo – določbo 934. člena OZ, pri tem pa praksa Vrhovnega sodišča še ni oblikovana. Vsebina zakonske določbe 934. člena OZ je enaka, kot je bila poprej vsebina 910. člena Zakona o obligacijskih razmerjih. Kot izhaja iz Komentarjev obligacijskih razmerij dr. Stojana Cigoja, ki ga je izdalo ČZP Uradni list SRS v Ljubljani leta 1986, je smisel tega pravila povsem drugačen, kot ga je tolmačilo sodišče v tej pravdi. Gre za situacijo, ko upravičenec pozna napake glede okoliščin, za katere sklenitelj ni vedel.

3. Predlog je utemeljen v obsegu, ki je opredeljen v izreku sklepa.

4. Materialnopravna utemeljitev sodb nižjih sodišč je izključno rezultat stališča, da ima neresnična prijava (zamolčanje podatkov) zavarovalca lahko pravne posledice (ki jih sicer določa 932. člen OZ) za upravičenca le v primeru, če je ta vedel za neresnično prijavo ali zamolčanje podatkov. To stališče predstavlja interpretacijo 934. člena OZ, glede katere ni sodne prakse Vrhovnega sodišča. Kolikor pa v predlogu zastavljeno pravno vprašanje presega tistega, za katerega je bila dopuščena revizija, gre za uporabo materialnega prava glede dejstev, o katerih se doslej nižji sodišči nista izrekli, in zato tudi ne more biti predmet revizijskega preizkusa.