Legislator Giurisprudenza & Legislazione
Sodba III Ips 160/2007 ECLI:SI:VSRS:2009:III.IPS.160.2007 Generato dall'IA

Lease agreement on investment return excludes unjust enrichment rules; statute of limitations defense validly applied.

Numero d'incarto Sodba III Ips 160/2007
Autorità giudiziaria
Giurisdizione Slovenia (SI)
Data della decisione
Esito del giudizio Respinto (Dismissed)

Sintesi Legislator

Generato dall'IA

The Supreme Court dismissed the request for protection of legality regarding a lease dispute over business premises. Parties agreed in their lease contract that the tenant was entitled to reimbursement of investments, which the court found excluded the application of unjust enrichment rules. Consequently, the lower court's assessment of the statute of limitations was correct, and the Supreme Court rejected the prosecution's claim of erroneous legal application.

Regesto Legislator

Generato dall'IA

Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR) 210. člen; Pogodba o najemu izključuje pravila o neupravičeni pridobitvi, če se stranki dogovorita o povračilu vlaganj.

Parole chiave

Generato dall'IA
lease agreement unjust enrichment statute of limitations investment reimbursement protection of legality credito contestato soddisfacimento del credito mutamento delle condizioni finanziarie

Disposizioni normative citate

Generato dall'IA
210. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR)
220. do 223. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR)
22. točka odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-108/01
130. člen Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku
378. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP)

Giurisprudenza citata

Generato dall'IA
Ustavnosodba U-I-108/01 z dne 7. 11. 2002
Generato dall'IA

Ti chiedi come si applica questa sentenza alla tua fattispecie?

Analizza questa decisione insieme alla legislazione federale e cantonale, ai commentari e alla giurisprudenza successiva in Legislator AI.

Apri in Legislator →

Testo completo

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

[JEDRO]

Ker sta se stranki z najemno pogodbo dogovorili o najemnikovi pravici do povračila vlaganj, pogodbena podlaga v predmetnem gospodarskem sporu izključuje uporabo pravil o neupravičeni pridobitvi.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je v delu, ki je pomemben za odločanje o zahtevi za varstvo zakonitosti, toženi stranki naložilo plačilo 8.445,44 EUR (prej 2,023.866,00 SIT) s pripadki, potem, ko je ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke iz naslova vlaganj. Tako je odločilo zato, ker ni upoštevalo ugovora zastaranja. Sodišče druge stopnje je na pritožbo tožene stranke prvostopenjsko sodbo v obravnavanem delu spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek iz razloga zastaranja v celoti zavrnilo.

2. Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije izpodbija z zahtevo za varstvo zakonitosti sodbo pritožbenega sodišča. Uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava, ker pritožbeno sodišče ni uporabilo 210. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) ter naj bi zmotno uporabilo 220. do 223. člen ZOR. Vrhovno državno tožilstvo predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije sodbo pritožbenega sodišča v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo v tem obsegu pritožbenemu sodišču v ponovno odločanje.

3. Zahteva za varstvo zakonitosti je bila vročena tožeči in toženi stranki, ki nanjo nista odgovorili.

4. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

5. Vrhovno sodišče je na podlagi drugega odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 45/2008; ZZP-D) uporabilo Zakon o pravdnem postopku s spremembami, ki so bile uveljavljene pred ZPP-D (Ur. l. RS, št. 73/2007 – uradno prečiščeno besedilo; ZPP).

6. Po dejanskih ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje sta pravdni stranki: (1) sklenili najemno pogodbo za (2) poslovni prostor, (3) v kateri je bilo v XI. členu določeno, (4) da je „najemnik (tožeča stranka) upravičen do vračila vloženih sredstev.“

7. Vrhovno sodišče Republike Slovenije pritrjuje Vrhovni državni tožilki, da iz 22. točke odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-108/01 z dne 7. 11. 2002 izhaja, da je pri presoji teka zastaralnih rokov za zahtevke iz naslova neupravičene pridobitve v zvezi z vlaganji najemnika v nepremičnino odločilni trenutek šele prehod koristi oziroma izročitev nepremičnine najemodajalcu. Vendar pa iz citirane odločbe sledi tudi, da pridejo pravna pravila o neupravičeni obogatitvi oziroma o poslovodstvu brez naročila v poštev le v primeru, če se najemnik in najemodajalec o povračilu vlaganj v nepremičnino nista dogovorila s pogodbo (22. točka obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-108/01 z dne 7. 11. 2002). Ker iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje izhaja, da sta se stranki z najemno pogodbo dogovorili o najemnikovi pravici do povračila vlaganj, pogodbena podlaga v predmetnem gospodarskem sporu izključuje uporabo pravil o neupravičeni pridobitvi (210. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR). Zahteva za varstvo zakonitosti je zato v zvezi s presojo utemeljenosti ugovora zastaranja zmotno izhajala iz kvalifikacije tožbenega zahtevka kot kondikcijskega. Vrhovno sodišče Republike Slovenije prav tako ne more slediti nadaljnjemu očitku, da je pritožbeno sodišče zmotno uporabilo določbe ZOR, ki urejajo poslovodstvo brez naročila (220. do 223. člen ZOR). Iz razlogov izpodbijane sodbe namreč ne izhaja, da bi pritožbeno sodišče pri presoji o zastaranju izhajalo iz kvalifikacije tožbenega zahtevka kot gestijskega. Sicer skope razloge sodišča druge stopnje je treba razumeti v povezavi z dejansko ugotovitvijo sodišč prve in druge stopnje, da sta se pravdni stranki v najemni pogodbi dogovorili, da je „najemnik (tožeča stranka) upravičen do vračila vloženih sredstev.“

8. Ker se je po povedanem izkazalo, da razlogi, ki jih zahteva za varstvo zakonitosti uveljavlja, niso podani, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen v zvezi z 291. členom ZPP).