Court dismisses debtor's appeal, upholding garnishment of 2/3 income despite Constitutional Court's temporary suspension ruling.

Ugovor se zavrne in se potrdi sklep o izvršbi sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

1/ S sklepom Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. U-I-339/98, z dne 14.10.1998 (Ur. l. RS 72/98) je bilo začasno zadržano izvrševanje 1. in 2. točke prvega odstavka 102. člena ZIZ. Omenjeno začasno zadržanje pa je prenehalo veljati z izdajo odločbe št. U-I-339/98, z dne 21.1.1999 (Ur. l. RS št. 11/99), s katero je v postopku za oceno ustavnosti nekaterih določb ZIZ Ustavno sodišče Republike Slovenije odločilo, da je določba 1. točke prvega odstavka 102. člena ZIZ v nasprotju z ustavo, kolikor ne določa, da je nezarubljivi del plače sorazmerno višji v primeru, če dolžnik preživlja otroke ali druge osebe, za katere obstoji zakonita dolžnost preživljanja.

Omenjena odločba ustavnega sodišča je ugotovitvena odločba in z njo zakonska določba 102. člena ZIZ ni bila odpravljena ali razveljavljena. Zato se do odprave ugotovljene protiustavnosti takšna zakonska določba uporablja še naprej. 2/ Situacija, za katero je ustavno sodišče odločilo, da ZIZ ni v skladu z ustavo, bi bila podana le, če bi dolžnik preživljal otroke ali druge osebe za katere obstoji zakonita dolžnost preživljanja. Dolžnik pa takšnih okoliščin niti ne zatrjuje.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje dovolilo predlagano izvršbo na podlagi sodbe Okrajnega sodišča v Sevnici opr. št. P 104/96, z dne 7.3.1997 in sodbe Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cp 189/98, z dne 27.1.1999 z rubežem pokojnine dolžnika ter omejitvijo, da se sme zarubiti mesečni znesek do 2/3 vsakokratnih dolžnikovih prejemkov, vendar največ do zneska v višini zajamčene plače. Zoper tak sklep pravočasno ugovarja dolžnik ter navaja, da upniku ničesar ne dolguje. Dolžnik tudi meni, da ni v skladu z zakonom, da se mu rubi 2/3 prejemkov.

Izvajanje 1. in 2. točke prvega odstavka 102. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) je zadržano; uporablja se Zakon o izvršbi, ki določa rubež 1/3 prejemkov. Dolžnik zato predlaga, da pritožbeno sodišče sklep o izvršbi razveljavi. Upnik je na ugovor odgovoril in pojasnil, da mu ni dolžnik še ničesar poravnal. Ustavna odločba v zvezi z omejitvijo izvršbe na denarne prejemke pa ni ovira za rubež dolžnikovih prejemkov vsaj v višini 1/3 mesečnih dohodkov. Sodišče prve stopnje je štelo, da ugovor dolžnika ni utemeljen, zato ga je v skladu z določbo drugega odstavka 54.

člena ZIZ poslalo višjemu sodišču, da o njem odloči kot o pritožbi. Ugovor ni utemeljen. V skladu z določbo drugega odstavka 53. člena ZIZ mora biti ugovor zoper sklep o izvršbi obrazložen. To pomeni, da mora v ugovoru dolžnik navesti dejstva s katerimi ga utemeljuje in predložiti dokaze. Dolžnik v ugovoru pavšalno zatrjuje, da upniku ničesar ne dolguje; torej smiselno, da je podan ugovorni razlog iz 8. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ. Ker njegova obveznost temelji na pravnomočni sodbi, dolžnik pa ni predložil nobenega dokaza, s katerim bi izkazal, da je svojo obveznost izpolnil, je ugovor v tem delu neobrazložen in zato neutemeljen.

Neutemeljene so tudi dolžnikove navedbe v zvezi z napačno uporabo določbe 1. točke prvega odstavka 102. člena ZIZ o omejitvi izvršbe. Dolžnik se očitno sklicuje na sklep Ustavnega sodišča RS št. U-I-339/98, z dne 14.10.1998 (Ur. l. RS 72/98), s katerim je bilo začasno zadržano izvrševanje 1. in 2. točke prvega odstavka 102. člena ZIZ. Vendar je omenjeno začasno zadržanje prenehalo veljati z izdajo odločbe št. U-I-339/98, z dne 21.1.1999 (Ur. l. RS št. 11/99). S to odločbo je Ustavno sodišče RS v postopku za oceno ustavnosti nekaterih določb ZIZ odločilo, da je določba 1. točke prvega odstavka 102.

člena ZIZ v nasprotju z ustavo, kolikor ne določa, da je nezarubljivi del plače sorazmerno višji v primeru, če dolžnik preživlja otroke ali druge osebe, za katere obstoji zakonita dolžnost preživljanja. Omenjena odločba ustavnega sodišča je ugotovitvena odločba in z njo zakonska določba 102. člena ZIZ ni bila odpravljena ali razveljavljena. Ustavno sodišče je zakonodajalcu le naložilo, da naj v določenem roku ugotovljeno protiustavnost odpravi. Do tedaj pa se takšna zakonska določba uporablja še naprej in jo je torej sodišče prve stopnje pravilno uporabilo, ko je odločilo, da je na dolžnikove prejemke mogoče seči do 2/3, vendar tako, da dolžniku ostane najmanj znesek v višini zajamčene plače. Poleg tega pritožbeno sodišče opozarja, da bi bila situacija, za katero je ustavno sodišče odločilo, da ZIZ ni v skladu z ustavo, podana le, če bi dolžnik preživljal otroke ali druge osebe za katere obstoji zakonita dolžnost preživljanja.

Dolžnik pa takšnih okoliščin (torej, da so njegovi prejemki obremenjeni s privilegiranimi terjatvami) niti ne zatrjuje. Ob preizkusu izpodbijanega sklepa se torej izkaže, da je sodišče prve stopnje ugovor pravilno štelo za neutemeljen, saj dolžnik v njem ni navedel dejstev, ki bi lahko vplivala na pravilnost izpodbijanega sklepa, predložil pa tudi ni dokazov za svoje trditve. Pritožbeno sodšče ni našlo nobenega od ugovornih razlogov na katere v skladu z določbo drugega odstavka 55. člena ZIZ pazi po uradni dolžnosti. V postopku pred sodiščem prve stopnje pa tudi ni bila storjena nobena od tistih bistvenih kršitev določb postopka iz drugega odstavka 339.

člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), na katere mora pritožbeno sodišče v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP v zvezi z določbo 15. člena ZIZ paziti po uradni dolžnosti. Zato je pritožbeno sodišče ugovor dolžnika na podlagi določbe 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ kot neutemeljen zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.