Appeal dismissed; court upheld prison sentence as fair and proportional despite defense request for probation.

Pritožba zagovornika obtoženega M. M. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Obtoženi M. M. se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka iz 1.-6. točke II. odst. 92. čl. ZKP, nagrada in potrebni izdatki postavljenega zagovornika pa bremenijo proračun.

[JEDRO]

Obtoženemu je bila izrečena pravična kazenska sankcija ob upoštevanju olajševalnih in obteževalnih okoliščin. Zato je bila zagovornikova pritožba neutemeljena in je sodišče druge stopnje to pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

[OBRAZLOŽITEV]

Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo obtožena M. M. in T. M. spoznalo za kriva, da sta storila nadaljevano kaznivo dejanje uporabe ponarejenih vrednostnih papirjev po čl. 250/III KZ v zvezi s čl. 25 KZ. Ob uporabi omilitvenih določil je vsakemu izreklo po tri mesece zapora. Ob upoštevanju pravnomočne kazni dveh let in enajstih mesecev zapora po sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I K 319/98 z dne 9.7.1998 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr št. I Kp 1108/98 z dne 15.4.1999, je bila nato obtoženemu M.

M. izrečena enotna kazen tri leta zapora. V izrečeno enotno kazen je bil vštet del že prestane kazni. Sodišče prve stopnje je odločilo še o premoženjskopravnem zahtevku in odvzemu premoženjske koristi ter o stroških kazenskega postopka. Proti navedeni sodbi se je pritožil zagovornik obdolženega M. M. zaradi odločbe o kazenski sankciji. Predlagal je ugoditev pritožbi in spremembo odločbe o kazenski sankciji tako, da naj bo obtoženemu M. M. izrečena pogojna kazen. Višji državni tožilec je predlagal zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

Pritožba ni utemeljena. Ob oceni vseh okoliščin, ki jih je sodišče prve stopnje upoštevalo pri izbiri vrste kazenske sankcije in višini, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje obtoženemu M. M. izreklo pravično kazen, ki je sorazmerna s težo kaznivega dejanja in stopnjo obtoženčeve krivde. Vse okoliščine, torej tako obteževalne kot olajševalne, so ustrezno upoštevane, svojo oceno pa je sodišče prve stopnje tudi prepričljivo obrazložilo. Prav zato se tudi sodišče druge stopnje strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, da je najprimernejša taka sankcija, ki jo je izreklo prvostopenjsko sodišče, torej kazen treh mesecev zapora, ki pa je tudi po oceni sodišča sodišča druge stopnje, tako kot po oceni višjega državnega tožilca, prej prenizka kot previsoka.

Vse olajševalne okoliščine pa so tudi dovolj prišle do izraza pri izreku enotne kazni treh let zapora. Glede na navedeno ne pride v poštev izrek pogojne obsodbe, kar je neutemeljeno predlagal obdolženčev zagovornik. Tudi okoliščina, da je bilo kaznivo dejanje storjeno pred dobrima dvema letoma, ne pomeni tako oddaljenost časa storitve kaznivega dejanja, ki bi pogojevala izrek pogojne obsodbe. Zato niti ni moč sklepati, da naj bi šlo za obliko maščevanja družbe, kar prav tako neutemeljeno navaja zagovornik. Glede na navedeno in zato, ker sodišče druge stopnje ni našlo nobenih kršitev materialnega ali procesnega zakona, na kar je pazilo po uradni dolžnosti po I. odst.

čl. 383 ZKP, je sodišče druge stopnje zagovornikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in je potrdilo izpodbijano sodbo. Iz enakih razlogov, kot sodišče prve stopnje, je tudi pritožbeno sodišče obtoženega M. M. oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka, saj je brez premoženja in dohodkov ter na prestajanju daljše zaporne kazni. Zato je tudi odločilo, da nagrada in potrebni izdatki postavljenega zagovornika bremenijo proračun, saj bi bilo s plačilom teh stroškov ogroženo obtoženčevo preživljanje.