Court voids enforcement order because late fee payment was a court deadline, not a statute of limitations, allowing extension.
Slovenia (SI)
Sintesi Legislator
Generato dall'IAThe appellate court voided the first-instance enforcement order, returning the case for further proceedings. The debtor argued that the late fee was paid due to valid reasons, while the opposing party contended the payment was untimely. The court ruled that the deadline for paying the fee was a judicial deadline subject to extension, not a statutory limitation period, making the initial rejection of the enforcement request procedurally incorrect.
Regesto Legislator
Generato dall'IA4. odst. 40. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju; 3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku: A deadline for paying court fees set by a judicial order is a judicial deadline subject to extension, not a statutory limitation period, and failure to pay within the extended period does not automatically result in the loss of the right to proceed.
Parole chiave
Generato dall'IADisposizioni normative citate
Generato dall'IADecisioni correlate
Generato dall'IATesto completo
Pritožbi dolžnika se ugodi, izpodbijani sklep se r a z v e l j a v i in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnje odločanje.
[JEDRO]
Ker gre pri določitvi naknadnega roka za plačilo takse za izvršilni predlog po 4. odst. 40. člena ZIZ za sodni, ne pa za zakonski prekluzivni rok, sodišče prve stopnje ni postopalo pravilno, ker je predlog za izvršbo štelo za umaknjenega zaradi neplačane takse, kljub temu, da je na dan izdaje sklepa o umiku v spisu razpolagalo z dokazilom, da je zahtevana taksa plačana, čeprav je bilo to predloženo po poteku naknadnega roka.
[OBRAZLOŽITEV]
Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje predlog dolžnika za nasprotno izvršbo zavrglo, ker je ugotovilo, da je takso za predlog poravnal šele po poteku danega roka, do katerega bi moral o tem obvestiti sodišče.
Proti navedenemu sklepu je dolžnik vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagal njegovo razveljavitev. V pritožbi smiselno zanika ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj bi takso poravnal prepozno, podrejeno pa navaja, da so bili pri pritožniku podani objektivni razlogi za zamudo - izplačilo plač, pri čemer je dolžnik imel namen poravnati takso za predlog za nasprotno izvršbo.
Pritožba dolžnika je utemeljena.
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v sklepu z dne 7.12.1999 sicer dolžnika kot predlagatelja nasprotne izvršbe jasno opozorilo, da je dolžan v roku 8 dni svoj predlog dopolniti tako, da predloži dokazilo o doplačilu sodne takse v višini 9.000,00 SIT, ker bo sicer sodišče njegov predlog zavrglo (pravilno glede na 4. odst. 40. čl. ZIZ : štelo za umaknjenega), vendar je po drugi strani res, da je sodišče na dan izdaje izpodbijanega sklepa razpolagalo z dokazilom o plačilu zahtevane takse (fotokopija virmanskega nakazila z dne 21.12.1999 in izpis prometa APP z istim datumom), kar ugotavlja tudi v obrazložitvi izpodbijanega sklepa.
Ker gre pri določitvi naknadnega roka za plačilo takse po 4. odst. 40. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) po sklepu z dne 7.12.1999 za sodni rok (ki je podaljšljiv), ne pa za zakonski prekluzivni rok, sodišče prve stopnje ni postopalo pravilno, ker ni upoštevalo dokazila o plačilu zahtevane takse, ki se je na dan izdaje izpodbijanega sklepa nahajalo v spisu (četudi je bilo to dejansko predloženo po poteku postavljenega roka). Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke 365.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15.čl.
ZIZ pritožbi dolžnika ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo. V nadaljnjem postopku bo sodišče prve stopnje odločalo o dolžnikovem predlogu za nasprotno izvršbo.