Appeal dismissed; mere refusal to deliver collateral is insufficient to prove asset dissipation risk under ZIZ Art. 270(2).

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov pritožbenega postopka se zavrne.

[JEDRO]

Gola trditev, da tožena stranka tožeči stranki zastavljene opreme noče izročiti, pa je presplošna za zaključek, da je izpolnjen pogoj iz 2. odst. 270. čl. ZIZ, po katerem mora upnik verjetno izkazati nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je predlog za izdajo začasne odredbe, da se toženi stranki prepoveduje razpolaganje s premičninami, naštetimi v točkah od 1. do 10. predloga za izdajo začasne odredbe, zavrnilo (1. točka izpodbijanega sklepa). Hkrati je odločilo, da mora tožeča stranka povrniti toženi stranki njene pravdne stroške, nastale v postopku izdaje začasne odredbe (2. točka izreka).

Proti sklepu je tožeča stranka vložila pravočasno pritožbo.

Uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 1. odst. 338. čl. ZPP in predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožba ni utemeljena.

Ni mogoče slediti pritožbeni trditvi, da je v predlogu za izdajo začasne odredbe tožeča stranka utemeljevala nevarnost uveljavitve terjatve z zatrjevanjem, da tožena stranka ni pripravljena izročiti opreme v zastavo. V zvezi s tem je v tožbi le navedla, da sta se v aneksu z dne 4.7.1995 pravdni stranki dogovorili, da se bo oprema zastavila v korist tožeče stranke. Na kakšen način se tožeča stranka izmika izpolniti to svojo obveznost, pa ne izhaja niti iz tožbenih navedb, niti iz navedb v zvezi s predlogom za izdajo začasne odredbe.

Gola trditev, da tožena stranka tožeči stranki zastavljene opreme noče izročiti, pa je presplošna za zaključek, da je izpolnjen pogoj iz 2. odst. 270. čl. ZIZ, po katerem mora upnik verjetno izkazati nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena.

Prav tako v tožbi ni ničesar rečenega o tem, da tožena stranka opreme, katere plačilo je predmet tega postopka, ne bi smela uvoziti, zato do teh navedb prvostopno sodišče ni moglo zavzeti nobenega stališča. Pravilno pa je v izpodbijanem sklepu pojasnjeno, da velikost tožbenega zahtevka v primerjavi z osnovnim kapitalom tožene stranke ni mogoče oceniti kot izkazano nevarnost, da bo zaradi dolžnikovega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Ta okoliščina bi morda utegnila biti relevantna le v primeru, če bi tožeča stranka zatrjevala, da je po sklenitvi pogodbe, iz katere izvira predmetni spor, tožena stranka zmanjševala osnovni kapital. Tega dejstva pa tožeča stranka ne zatrjuje niti kaj takega ni razvidno iz sodnega regista.

Glede na navedeno pritožbeno sodišče ocenjuje, da pritožbeni razlogi niso podani. Ker tudi v okviru uradnega preizkusa izpodbijanega sklepa (2. odst. 350. čl., v zvezi s 366. čl. ZPP in 15. čl. ZIZ) pritožbeno sodišče ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (353. čl. v zvezi z 2. odst. 365. čl. ZPP in 15. čl. ZIZ).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 1. odst. 165. čl., v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP in 15. čl. ZIZ.