Appeal court replaces unenforceable driving ban with license revocation due to driver's lack of license.

Pritožbi okrožnega državnega tožilca se ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o stranski kazni s p r e m e n i tako, da se obdolžencu namesto stranske kazni prepovedi vožnje motornega vozila iz 39. čl. KZ, na podlagi 1. odst.

68. čl. KZ izreče varnostni ukrep odvzema vozniškega dovoljenja tako, da se obdolženemu Z.D. ne sme izdati vozniško dovoljenje za motorna vozila B kategorije za dobo enega leta.

[JEDRO]

Storilcu kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po 1. odst. 325. člena KZ, za katerega sodišče ugotovi, da vozniškega izpita za vozila B kategorije nima, stranske kazni prepovedi vožnje motornega vozila te kategorije po 39. členu KZ ni mogoče izreči, saj bi bila takšna stranska kazen neizvršljiva. Takšnemu storilcu pa lahko sodišče izreče varnostni ukrep odvzema vozniškega dovoljenja po 68. členu KZ, tako, da se mu dovoljenje za določen čas ne sme izdati, seveda če sodišče pred tem spozna, da bi storilčeva nadaljnja udeležba v javnem prometu pomenila nevarnost za javni promet zaradi njegove nesposobnosti za varno upravljanje z motornimi vozili.

[OBRAZLOŽITEV]

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega Z.D. spoznalo za krivega kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po 1. odst. 325. čl. KZ. Izreklo mu je kazen dveh mesecev zapora na podlagi določila 39. čl. KZ pa še stransko kazen prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije za dobo štirih mesecev in sklenilo, da je na podlagi 1. odst. 95. čl. ZKP dolžan plačati stroške kazenskega postopka v znesku 420,00 SIT in na 30.000,00 SIT odmerjeno povprečnino.

Zoper to sodbo se zaradi odločbe o kazenski sankciji, tedaj pritožbenega razloga po 4. tč. 370. čl. v zvezi s 1. in 2. odst. 374. čl. ZKP pritožuje okrožni državni tožilec. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženemu Z.D. namesto stranske kazni po 39. čl. KZ izreče varnostni ukrep po 68. čl. KZ za primeren čas.

Pritožba okrožnega državnega tožilca je utemeljena.

Prav ima pritožnik, ko ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ravnalo napak, ko je obdolženemu Z.D. poleg glavne kazni dveh mesecev zapora izreklo še stransko kazen prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije za dobo štirih mesecev, kljub temu, da hkrati v razlogih sodbe ugotavlja, da obtoženi Z.D. vozniškega dovoljenja ni imel.

Glede na to tedaj obdolžencu ni mogoče izreči stranske kazni prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije za dobo štirih mesecev, saj ja ta kazen upoštevaje vse zgoraj povedano praktično neizvršljiva. Sodišče se strinja s pritožbenim predlogom okrožnega državnega tožilca, ko meni, da bi bilo obdolžencu umestno namesto stranske kazni na podlagi 1. odst. 68. čl. KZ izreči varnostni ukrep odvzema vozniškega dovoljenja in sicer tako, da se obdolžencu dovoljenje ne sme izdati. Ta varnostni ukrep sme sodišče izreči, če spozna, da bi storilčeva nadaljnja udeležba v javnem prometu pomenila nevarnost za javni promet zaradi njegove nesposobnosti za varno upravljanje z motornimi vozili. Glede na to, da je sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe prepričljivo ugotovilo, da je obdolženi Z.D. prekršil določbe 1. odst. 45. čl. in 1. odst. 164 čl.

ZTVPC, pri čemer velja glede slednje kršitve povedati, da je imel v krvi, odvzeti mu eno uro po nesreči 1,17 gr/kg alkohola, pri čemer pa je tudi sam dejal, da je po 200 do 300 m vožnje za volanom zaspal, pritožbeno sodišče ugotavlja, da bi obdolženčeva nadaljnja udeležba v javnem prometu pomenila nevarnost za javni promet, saj je na dlani, da je njegova sposobnost za varno opravljanje z motornimi vozili vprašljiva. Glede na vse okoliščine, relevantne za izbiro in odmero kazenske sankcije, ki jih je sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotovilo, je pritožbeno sodišče varnostni ukrep odvzema vozniškega dovoljenja po 1. odst. 68. čl. KZ s tem, da se obdolžencu dovoljenje ne sme izdati, odmerilo na eno leto.

Preizkus izpodbijane sodbe, ki ga je sodišče opravilo v mejah iz 383. čl. ZKP nepravilnosti ni pokazal. Glede na to je pritožbeno sodišče pritožbi okrožnega tožilca ugodilo in na podlagi 1. odst. 394. čl.

ZKP izpodbijano sodbo spremenilo tako, kakor je to razvidno iz izreka te sodbe.

Odločitev pritožbenega sodišča je v korist obdolženega Z.D., zato izrek o stroških pritožbenega postopka na podlagi 2. odst. 98. čl.

ZKP kot nepotreben odpade.