Appeal dismissed; court upheld bail extension due to sufficient evidence of guilt and high recidivism risk.
Slovenia (SI)
Sintesi Legislator
Generato dall'IAThe High Court rejected the defense's appeal against the extension of bail for defendant M.L. The court found that physical evidence, including shoe prints and items found at the scene, along with the victim's identification, sufficiently established the probability of guilt. Furthermore, the court confirmed the supplementary ground for extension, citing the defendant's prior convictions, unemployment, and the concentration of crimes as indicators of high recidivism risk. Consequently, the court ruled that the first-instance court correctly extended the bail order and the appeal was unfounded.
Regesto Legislator
Generato dall'IAArticle 201, paragraph 3, item 1 of the Criminal Procedure Act; Article 402, paragraph 3 of the Criminal Procedure Act: An extension of bail based on the probability of guilt and the risk of recidivism is valid if the first-instance court provides sufficient reasoning and concrete circumstances, and the appellate court cannot overturn the factual assessment of evidence or the conclusion regarding the necessity of the measure.
Parole chiave
Generato dall'IADisposizioni normative citate
Generato dall'IADecisioni correlate
Generato dall'IATesto completo
Pritožba zagovornice obdolženega M.L. se zavrne kot neutemeljena.
[JEDRO]
Najdeni sledovi obdolženčevih obuval, prepoznava obdolženca s strani oškodovanke A.O. ter najdeni izvijač, očala in kopalne hlače, so vsekakor take okoliščine, ki potrjujejo ugotovitev utemeljenosti suma, da je obdolženec storil očitana kazniva dejanja. Sodišče prve stopnje je navedlo dovolj razlogov o ugotovitvi obstoja utemeljenosti suma in pripornega razloga.
[OBRAZLOŽITEV]
Izvenobravnavni senat Okrožnega sodišča v Kranju je z izpodbijanim sklepom podaljšal pripor obdolženemu M.L. iz pripornega razloga po 3. točki 1. odst. 201. čl. ZKP. Pripor, ki traja od 8.8.1999 dalje, je bil podaljšan po vloženi obtožnici.
Proti navedenemu sklepu se je pritožila obdolženčeva zagovornica, ki v pritožbi navaja, da ni podan utemeljen sum, da naj bi obdolženec storil očitana kazniva dejanja. Mnenja je tudi, da priporni razlog ni podan.
Višji državni tožilec je predlagal zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.
Pritožba ni utemeljena.
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče dovolj prepričljivo utemeljilo obstoj temeljne predpostavke za podaljšanje pripora, to je obstoj utemeljenosti suma, da naj bi bil obdolženec storil v obtožnici očitana kazniva dejanja in je navedlo konkretne okoliščine, na podlagi katerih je sprejelo tak zaključek. Pritožbene navedbe v zvezi z oceno dokazov in podatkov ter obdolženčevega zagovora, kateremu prvostopenjsko sodišče ni verjelo, utemeljenega zaključka sodišča prve stopnje (stran 2 sklepa) niso mogle omajati.
Najdeni sledovi obdolženčevih obuval, prepoznava obdolženca s strani oškodovanke A.O. ter najdeni izvijač, očala in kopalne hlače, so vsekakor take okoliščine, ki potrjujejo ugotovitev utemeljenosti suma, da je obdolženec storil očitana kazniva dejanja. Zato pritožbene navedbe v zvezi z ugotovljeno utemeljenostjo suma niso utemeljene.
Sodišče prve stopnje je tudi navedlo številne konkretne okoliščine, na podlagi katerih je prepričljivo zaključilo glede obstoja pripornega razloga ponovitvene nevarnosti. Predkaznovanost zaradi istovrstnih kaznivih dejanj, obdolženčeva nezaposlenost, časovna zgoščenost kaznivih dejanj po obtožbi, pa tudi število kaznivih dejanj, za katere je sedaj obravnavan, nedvomno potrjujejo zaključek, da obstoji velika in konkretna nevarnost, da bi obdolženec, če bi bil na prostosti, nadaljeval s kaznivimi dejanji. Sodišče druge stopnje se strinja z zaključkom provostopnega sodišča, da obstoji sorazmerje med izvršenimi kaznivimi dejanji, načinom storitve posameznih ravnanj in zagroženo kaznijo na eni strani ter s posegom v obdolženčevo svoboščino na drugi strani. Sodišče prve stopnje je zato pripor iz ugotovljenega pripornega razloga pravilno podaljšalo tudi po vloženi obtožbi, saj izrek milejšega ukrepa ne pride v poštev. Pritožbene navedbe v zvezi s pripornim razlogom, ki dejansko niso obrazložene, niso mogle vplivati na ugotovitev prvostopnega sodišča glede obstoja pripornega razloga ponovitvene nevarnosti. Pritožbeni očitek, da obdolženec nima priložnosti, da bi na prostosti dokazal, da lahko živi pošteno, niso utemeljene, saj je obdolženec tako priložnost imel, pa je očitno ni izkoristil.
Glede na navedeno je zato zagovorničina pritožba neutemeljena in jo je sodišče druge stopnje zavrnilo po 3. odst. 402. čl. ZKP kot neutemeljeno.