Court partially allowed appeal, quashing liability finding and remanding for new trial on contributory negligence.

Pritožbi tožeče stranke se u g o d i in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (glede ugotovitve, da je tožeča stranka v višini 30% soodgovorna za škodni dogodek z dne 14. 6. 1996) r a z v e l j a v i , ter se zadeva v tem razveljavljenem delu v r n e sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških tega pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

[JEDRO]

Pri dokazovanju odgovornosti je treba izhajati iz tega, kako je ravnal tisti, ki se ukvarja z nevarno dejavnostjo, ali je ob tem ravnal odgovorno. Izhajati pa je potrebno tudi iz ravnanja samega oškodovanca. Šele ob vzporednem upoštevanju odgovornosti tistega, ki se z nevarno dejavnostjo ukvarja, je mogoče presoditi, ali je škoda resnično nastala zaradi dejanja samega oškodovanca.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano vmesno sodbo je prvo sodišče ugotovilo, da je tožena stranka odgovorna za škodo, ki jo je tožnik utrpel v škodnem dogodku dne 14.6.1996 do 70 %, tožeča stranka pa je soodgovorna do 30 %.

Tožeča stranka s pravočasno pritožbo izpodbija del sodbe, s katerim je prvostopno sodišče ugotovilo, da je soodgovorna za škodni dogodek.

Uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev z vrnitvijo v novo sojenje oziroma spremembo z ugotovitvijo, da je tožena stranka v celoti odgovorna za škodo.

Zahteva tudi povrnitev pritožbenih stroškov. Bistveni pritožbeni razlogi bodo povzeti v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

Tožena stranka pritožbenega odgovora ni podala.

Pritožba je utemeljena.

Na podlagi določbe 1. odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99) je sodišče druge stopnje postopek nadaljevalo na podlagi Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77, 36/77, 36/80, 69/82, 58/84, 74/87, 14/88, 57/89, 20/90 in 27/90 - v nadaljevanju: ZPP), saj je bila izpodbijana sodba izdana pred uveljavitvijo sedaj veljavnega zakona.

Kakšne od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 354. člena ZPP, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 365. člena ZPP), v pravdi ni bilo.

V obravnavani zadevi se zahtevek tiče plačila povrnitve škode, ki je nastala tožniku kot delavcu zavarovanca tožene stranke v zvezi z nevarno dejavnostjo.

Pravna podlaga obravnavanega zahtevka je v 173. in 174. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju: ZOR). Po teh določbah se šteje, da škoda izvira iz nevarne dejavnosti, če je nastala v zvezi z njo, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok. Za tako škodo pa odgovarja tisti, ki se z nevarno dejavnostjo ukvarja.

Prvo sodišče je ugotovilo, da je tožnik deloma prispeval k nastanku škode, ker ni imel zaščitnih rokavic, ki bi ga zavarovale, in bi bile zato posledice tudi manjše.

Materialnopravno izhodišče deljene odgovornosti pa je v 177. členu ZOR. Po določbi 2. odstavka je imetnik stvari prost odgovornosti, če dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca ali koga drugega, ki ga ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti. Po določbi 3. odstavka pa je deloma imetnik prost odgovornosti, če je oškodovanec deloma kriv za škodo.

Tožnik v pritožbi zatrjuje, da so bile rokavice sicer res zagotovljene. Vendar pa s temi rokavicami ne bi mogel prijeti zgornjega roba kotnega železa. Poleg tega pa so te rokavice neustrezne (platnene, gumirane na dlančni strani), saj same po sebi ne bi preprečile stisnjenja, morebiti pa bi bila škoda zaradi močnejšega stiska tudi večja.

Tožeča stranka je že v postopku pred sodiščem prve stopnje trdila, da tožnik s svojim ravnanjem ni vpilval na nastanek in obseg škode. V pritožbi pa z gornjimi navedbami navaja tudi nova dejstva, ki kažejo na to, da elementi, ki sestavljajo pravno relevantno vzročno zvezo med ravnanjem oškodovanca in nastalo škodo, niso popolno ugotovljeni.

Ob obravnavanju pritožbenih navedb se je tako izkazalo, da prvostopno sodišče ni ugotovilo vseh pravno upoštevnih dejstev, potrebnih za pravilno uporabo materialnega prava. Zaradi presoje obsega odgovornosti samega oškodovanca k nastanku škode (in s tem zmanjšanja obsega odgovornosti zavarovanca tožene stranke), je bilo potrebno pritožbi ugoditi in sodbo v izpodbijanem delu razveljaviti ter v tem obsegu zadevo vrniti v novo sojenje (3. odstavek 370. člena ZPP).

V novem sojenju bo moralo prvo sodišče ponovno presoditi o 30% obsegu odgovornosti zavarovanca tožene stranke oziroma soodgovornosti samega oškodovanca. Pri tem bo moralo obravnavati v pritožbi izpostavljena sporna vprašanja ter upoštevati dejstvo, da mora ekskulpacijske razloge dokazati tisti, ki se nanje sklicuje.

Pri dokazovanju odgovornosti je namreč treba izhajati ne samo iz tega, kako je ravnal oškodovanec, pač pa tudi iz tega, kako je ravnal tisti, ki ima nevarno stvar, ali je ob tem ravnal odgovorno. Šele ob tem bo mogoče presoditi, ali je škoda deloma nastala zaradi ravnanja samega oškodovanca.

O stroških, ki so tožniku nastali z vložitvijo obravnavanega pravnega sredstva, bo odločeno s končno odločbo (3. odstavek 166. člena ZPP).