Legislator Giurisprudenza & Legislazione
DE FR IT EN
Analizza in Legislator
VSL sklep I Cpg 1186/99 ECLI:SI:VSLJ:1999:I.CPG.1186.99 Generato dall'IA

Appeal dismissed; selling assets alone does not prove danger to debt recovery under ZIZ Art. 270.2.

Numero d'incarto VSL sklep I Cpg 1186/99
Autorità giudiziaria
Giurisdizione Slovenia (SI)
Data della decisione
Esito del giudizio Respinto (Dismissed)
Apri la fonte ufficiale Versione Markdown leggibile dalle macchine (.md)

Sintesi Legislator

Generato dall'IA

The appellate court dismissed the appeal against the first-instance rejection of a provisional order to secure a monetary claim. The appellant argued that the defendant's blocked bank account and sale of assets created a danger preventing debt recovery. The court held that merely selling assets is insufficient without evidence linking this action to the specific inability to recover the disputed debt.

Regesto Legislator

Generato dall'IA

2. odst. 270. čl. ZIZ; 2. odst. 350. čl. ZPP/99: A provisional order to secure a monetary claim requires proof that the debtor's asset disposal is the specific cause of danger to debt recovery, not merely the existence of blocked accounts or general sales.

Parole chiave

Generato dall'IA
provisional order monetary claim asset disposal danger to recovery ZIZ Article 270 procedural safeguards debt enforcement blocco dei conti bancari

Disposizioni normative citate

Generato dall'IA
2. odst. 270. čl. ZIZ
Preveč pavšalno definiranje pogoja iz 2. odst. 270. čl. ZIZ.
2. odst. 350. čl. ZPP/99
365. čl. ZPP/99
čl. ZPP/99 v zvezi s 15.
15. čl. ZIZ
239. čl. ZIZ
in 239. čl. ZIZ), potem ko je ugotovilo, da niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (2.
Generato dall'IA
VSL Sklep I Cp 2156/2019
Appeal allowed; first instance court failed to assess asset dissipation risks under ZIZ Art. 270.
VSL sklep I Cpg 289/2013
Appeal dismissed; debtor must deny debt existence in objection to challenge presumption of danger.
VSL sklep I Cpg 84/2017
Appeal dismissed; creditor failed to prove asset dissipation risk required for interim preservation order under ZIZ Art. 270.2.
VSL sklep I Cpg 1567/2012
Appeal allowed; first instance court violated adversarial principle by relying on defendant's evidence without serving it to plaintiff.
VSL sodba II Cpg 69/2015
Appellate court dismisses lost profit claim where historical revenue exceeds 50% probability of future earnings due to business closure.

Ti chiedi come si applica questa sentenza alla tua fattispecie?

Analizza questa decisione insieme alla legislazione federale e cantonale, ai commentari e alla giurisprudenza successiva in Legislator AI.

Apri in Legislator →

Testo completo

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Preveč pavšalno definiranje pogoja iz 2. odst. 270. čl. ZIZ. Da bi bil izpolnjen pogoj za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve iz 2. odst. 270. čl. ZIZ, ne zadostuje, da ima tožena stranka blokiran žiro račun in da "prodaja premoženje". Potrebno je še, da je takšen način razpolaganja s premoženjem vzrok za obstoj nevarnosti, da tožeča stranka svoje terjatve ne bo mogla izterjati oz. bo izterjava otežena.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za začasno odredbo, s katero je tožeča stranka v zavarovanje denarne terjatve zahtevala, naj sodišče toženi stranki prepove razpolagati z vsemi premičnimi stvarmi, odredi popis le-teh in hrambo pri tožeči stranki ter APP naloži, da odreče izplačilo vtoževanega zneska z žiro računa tožene stranke.

Tožeča stranka vlaga proti sklepu sodišča prve stopnje pravočasno pritožbo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. V pritožbi meni, da za izdajo začasne odredbe zaradi zavarovanja vtoževane denarne terjatve zadostuje že dolžnikovo odtujevanje premoženja, ki bo povzročilo nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Ob poslovanju dolžnika mimo žiro računa, je za upnike, ki se poslužijo sodne poti, uveljavitev terjatve otežena. Smisel začasne odredbe je, da se razpolaganje tožene stranke prepreči. Sodišče ščiti nezakonito stanje, ki ga povzroča tožena stranka. Tožeča stranka je 28.9.1999 izvedela, da je tožeča stranka prodala del nepremičnine in ji je predlagala delno poplačilo terjatve.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka je pogoj za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve iz 2. odst. 270. čl. ZIZ utemeljevala s trditvijo, da "obstaja tudi velika nevarnost, da bo uveljavitev terjatve tožeče stranke onemogočena, saj tožena stranka nima oz. ima minimalne prihodke, ima blokiran žiro račun ter s svojim premoženjem poplačuje druge svoje upnike z naturalno kompenzacijo." V vlogi z dne 2.10.1999 pa je trdila še, da tožena stranka "še naprej prodaja premične stvari (stroje), zaradi česar zmanjšuje možnost izterjave dolga".

Te trditve so, kot bo razvidno iz nadaljevanja obrazložitve, preveč pavšalne, da bi bilo moč sklepati o obstoju pogoja iz 2. odst. 270. čl. ZIZ.

Res je sicer, da je pogoj iz 2. odst. 270. čl. ZIZ drugače definiran, kot je bil v prej veljavnem 1. odst. 265. čl. ZIP. Sedanje besedilo namreč ne omenja več, da bi nevarnost morala biti konkretizirana z dejanji oz. opustitvami dolžnika, ki bi bila usmerjena prav k onemogočanju ali otežitvi izterjave sporne denarne terjatve. Toda, da bi bil izpolnjen pogoj za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve iz 2. odst. 270. čl. ZIZ, ne zadostuje, da ima tožena stranka blokiran žiro račun in da "prodaja premoženje".

Potrebno je še, da je takšen način razpolaganja s premoženjem vzrok za obstoj nevarnosti, da tožeča stranka svoje terjatve ne bo mogla izterjati oz. bo izterjava otežena. O tem pa na podlagi trditev tožeče stranke ni moč sklepati: tudi če bi bile resnične uvodoma povzete trditve tožeče stranke, ni nujno, da je zaradi takšnega poslovanja podana nevarnost onemogočanja oz. otežitve izterjave vtoževane terjatve, saj morda premoženje tožene stranke zadošča za poplačilo vseh upnikov. Prav tako ni izključeno, da gre le za način, ki omogoča vzdrževanje aktivnosti, nujnih za tekoče poslovanje podjetja (prim. 15. čl. Zakona o finančnem poslovanju).

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče odločilo, kot je razvidno iz izreka sklepa (2. tč. 365. čl. ZPP/99 v zvezi s 15. in 239. čl. ZIZ), potem ko je ugotovilo, da niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. v zvezi s 366. čl. ZPP/99 in 15. ter 239. čl. ZIZ).