Supreme Court allows review of a rejected review in civil proceedings regarding co-ownership division. Review dismissed as unfounded due to procedural rules.

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Zakon o pravdnem postopku določa med drugim v tretjem odstavku 400. člena ZPP, da je revizija vselej dovoljena zoper sklep, s katerim je sodišče druge stopnje potrdilo sklep sodišča prve stopnje, da se revizija zavrže. Tako je sedaj obravnavana predlagateljeva revizija dovoljena. Smisel takšne zakonske ureditve je v tem, da v zadnji instanci vrhovno sodišče ne glede na to, za kakšen civilni sodni postopek gre, presodi, ali je revizija (ki je bila zavržena na nižji stopnji) res dovoljena ali ne.

Odločitev nižjih sodišč - prvega, ki je ("prvo") revizijo zavrglo, in drugega, ki je to odločitev potrdilo, je pravilna. V tej zadevi gre za nepravdni postopek, v katerem revizija ni dovoljena, razen če zakon določa drugače (34. člen ZNP). Zakon za postopek za delitev stvari v solastnini revizije ne predvideva. Zato ta ni dovoljena zoper katerikoli sklep, ki je bil izdan v takšnem postopku, razen omenjene izjeme po tretjem odstavku 400. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je (po prvem odstavku 389. člena ZPP) zato pravilno ravnalo, da je revizijo ("prvo") zavrglo kot nedovoljeno (drugi odstavek 389. člena ZPP) in sodišče druge stopnje takšno odločitev potrdilo (2. točka 380. člena ZPP). Revizija ("druga") se tako pokaže kot neutemeljena in jo je bilo zato potrebno zavrniti (393. člen v zvezi s četrtim odstavkom 400. člena ZPP).

[OBRAZLOŽITEV]

V tej nepravdni zadevi za delitev stvari v solastnini je sodišče prve stopnje dne 22.5.1996 izdalo sklep, s katerim je zavrnilo predlagateljev predlog za oprostitev plačila sodnih taks in mu določilo nov rok za plačilo predujma. Predlagateljevo pritožbo proti temu sklepu je sodišče druge stopnje 9.10.1996 zavrnilo glede zavrnitve predloga za taksno oprostitev, glede odredbe o predujmu pa jo je kot nedovoljeno zavrglo. Dne 25.11.1996 je predlagatelj vložil revizijo zoper drugostopenjski sklep, v kateri graja le odločitev v zvezi s predujmom. Sodišče prve stopnje je 9.12.1996 revizijo zavrglo kot nedovoljeno, postopek pa ustavilo, ker predlagatelj ni založil predujma. Predlagateljevi pritožbi proti temu sklepu je sodišče druge stopnje 28.5.1997 delno ugodilo in razveljavilo odločbo o ustavitvi postopka, sicer pa jo je zavrnilo in potrdilo odločitev o zavrženju revizije. Zavzelo je stališče, da revizija res ni dovoljena, ker po zakonu o nepravdnem postopku, kamor sodi ta zadeva, revizija načeloma ni dovoljena, za postopek o delitvi solastne stvari pa ni predvidena. S sklepom sodišča druge stopnje, ki je povezan s predlogom za taksno oprostitev in s predujmom pa se postopek ni končal in zoper takšne sklepe revizija tudi ni dovoljena.

Proti pravkar opisanemu sklepu je predlagatelj vložil revizijo po 37. členu zakona o nepravdnem postopku (ZNP) v zvezi s prvim in tretjim odstavkom 154. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlagal vrhovnemu sodišču, naj izpodbijani sklep spremeni tako, da "zavrnjenemu zahtevku predloga stroškovno ugodi". Trdi, da je višje sodišče dovolilo revizijo v tem nepravdnem postopku sklicujoč se na tretji odstavek 400. člena ZPP. Potem pa dopolnjuje prvotno vloženo revizijo s trditvami, ki se nanašajo na plačilo predujma.

Na vročeno revizijo nasprotniki niso odgovorili, Državno tožilstvo RS pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Zakon o pravdnem postopku določa med drugim v tretjem odstavku 400. člena ZPP, da je revizija vselej dovoljena zoper sklep, s katerim je sodišče druge stopnje potrdilo sklep sodišča prve stopnje, da se revizija zavrže. Tako je sedaj obravnavana predlagateljeva revizija dovoljena. Smisel takšne zakonske ureditve je v tem, da v zadnji instanci vrhovno sodišče ne glede na to, za kakšen civilni sodni postopek gre, presodi, ali je revizija (ki je bila zavržena na nižji stopnji) res dovoljena ali ne.

Odločitev nižjih sodišč - prvega, ki je ("prvo") revizijo zavrglo, in drugega, ki je to odločitev potrdilo, je pravilna. V tej zadevi gre za nepravdni postopek, v katerem revizija ni dovoljena, razen če zakon določa drugače (34. člen ZNP). Zakon za postopek za delitev stvari v solastnini revizije ne predvideva. Zato ta ni dovoljena zoper katerikoli sklep, ki je bil izdan v takšnem postopku, razen omenjene izjeme po tretjem odstavku 400. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je (po prvem odstavku 389. člena ZPP) zato pravilno ravnalo, da je revizijo ("prvo") zavrglo kot nedovoljeno (drugi odstavek 389. člena ZPP) in sodišče druge stopnje takšno odločitev potrdilo (2. točka 380. člena ZPP). Revizija ("druga") se tako pokaže kot neutemeljena in jo je bilo zato potrebno zavrniti (393. člen v zvezi s četrtim odstavkom 400. člena ZPP).

Ob takšnem razpletu zadeve na docela formalnem področju se seveda vrhovno sodišče ni spuščalo v presojo utemeljenosti revizijskih trditev o tem, ali je sodišče pravilno odločilo v zvezi z zahtevanim predujmom. Zato na te trditve ne bo odgovora. Ni pa tudi razumljivo, kam meri revizija, ko navaja kot revizijski razlog prvi in tretji odstavek 154. člena ZPP, ki govorita o tem, kdaj mora stranka povrniti nasprotni stranki pravdne stroške. Ni namreč videti povezave s tu obravnavanim problemom.