Court dismisses appeal against default interest claim under ZOR Art. 277, ruling no special agreement needed.
Slovenia (SI)
Sintesi Legislator
Generato dall'IAThe appellate court rejected the appellant's appeal, upholding the first-instance judgment that confirmed the debtor's liability for default interest. The appellant argued she was not at fault due to maternity leave and had returned goods instead of paying, but the court found the statutory obligation under Article 277 of the Obligations Act arises automatically upon delay. Consequently, the court ruled that no special contract or warning is required for default interest to accrue, and the debtor cannot offset monetary claims with goods without the creditor's consent.
Regesto Legislator
Generato dall'IAArticle 277 of the Obligations Act; Default interest is a statutory debt arising automatically upon delay in payment, requiring no special agreement or warning, and cannot be offset with goods without the creditor's consent.
Parole chiave
Generato dall'IADisposizioni normative citate
Generato dall'IADecisioni correlate
Generato dall'IATesto completo
Pritožba se kot neutemeljena zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
[JEDRO]
Po določilu 277. člena zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) dolguje dolžnik, ki zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, poleg glavnice tudi zamudne obresti. Za nastanek te obveznosti ni potreben poseben dogovor v pogodbi in tudi ne poseben opomin. Zamudne obresti predstavljajo denarni zahtevek, katerega dolžnik ne more veljavno poravnati z blagom brez upnikovega soglasja.
[OBRAZLOŽITEV]
Tožeča stranka je z izvršilnim predlogom na podlagi verodostojne listine, ki ga je vložila dne 11.1.1994, zahtevala od tožene stranke plačilo računa št. 139/93 v znesku 48.400,00 sit z zamudnimi obrestmi od 2.8.1993 do plačila in stroške. Po ugovoru tožene stranke, da je dne 19.1.1994 plačala glavnico in ugovoru zoper obrestni zahtevek, je izvršilno sodišče ustavilo postopek za glavnico, za obresti in izvršilne stroške pa uvedlo pravdni postopek.
Zoper sodbo izdano po 496. členu ZPP brez glavne obravnave, s katero je sodišče vzdržalo v veljavi izvršilni sklep za obresti in izvršilne stroške, se je toženka pravočasno pritožila. V pritožbi je navedla, da ni kriva za zamudo plačila, ker je bila "v porodniškem staležu in je namestnica urejala vse plačilne posle, nabavo in prodajo". Poleg tega je tožniku namesto obresti vrnila nekaj blaga, katerega pa tožnik ni hotel sprejeti.
Sodišče druge stopnje je preizkusilo prvostopno sodbo v napadenem delu in v mejah uveljavljenih razlogov, kakor tudi v smeri tistih pritožbenih razlogov, na katere se mora ozirati po uradni dolžnosti.
Pri tem preizkusu je pritožbeno sodišče ugotovilo, da pritožba ni utemeljena in sicer iz naslednjih razlogov: Prvostopno sodišče je pravilno ugotovilo dejansko stanje in sicer, da je tožena stranka dne 2.8.1993 prišla v plačilno zamudo, med strankam pa ni sporno, da je toženka plačala glavnico dne 19.1.1994. Po določilu 277. člena zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) dolguje dolžnik, ki zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, poleg glavnice tudi zamudne obresti. Za nastanek te obveznosti ni potreben poseben dogovor v pogodbi in tudi ne poseben opomin. Prav tako je stvar internega odnosa med toženo stranko in njeno namestnico, zakaj slednja ni v času prodniške odsotnosti pravočasno palčala tožnikov račun. Zamudne obresti predstavljajo denarni zahtevek, katerega dolžnik ne more veljavno poravnati z blagom - brez upnikovega soglasja.
Iz navedenih razlogov je pritožba tožene stranke neutemeljena.
Izrek o pritožbenih stroških je odpadel, ker niso bili priglašeni.