Legislator Giurisprudenza & Legislazione
VSM sodba Cpg 184/94 ECLI:SI:VSMB:1996:CPG.184.94 Generato dall'IA

Appeal dismissed; court cannot consider debt reduction made after first-instance judgment conclusion.

Numero d'incarto VSM sodba Cpg 184/94
Autorità giudiziaria
Giurisdizione Slovenia (SI)
Data della decisione
Esito del giudizio Respinto (Dismissed)

Sintesi Legislator

Generato dall'IA

The appellate court dismissed the appeal, upholding the first-instance judgment against the defendant's claim of partial debt repayment. Although the defendant argued they had paid part of the debt before receiving the judgment and could not attend the trial, the court ruled that the factual basis for the judgment was fixed at the conclusion of the first-instance hearing. Consequently, any subsequent changes to the debt status, including partial payments, are irrelevant to the appeal and cannot alter the established legal situation.

Regesto Legislator

Generato dall'IA

Zakon o izvršilnih in ponovnih postopkih; Sodišče sodi na podlagi dejanskega stanja ugotovljenega na koncu glavne obravnave, poznejše spremembe tega stanja pa ne more upoštevati pritožbeno sodišče.

Parole chiave

Generato dall'IA
fixed factual situation conclusion of trial partial debt repayment appeal admissibility execution proceedings legal certainty judgment finality saldo scoperto

Disposizioni normative citate

Generato dall'IA
8. točka 50/I ZIP

Giurisprudenza citata

Generato dall'IA
Juhart: Pravdni postopek, Lj. 1974, str. 340
Generato dall'IA

Ti chiedi come si applica questa sentenza alla tua fattispecie?

Analizza questa decisione insieme alla legislazione federale e cantonale, ai commentari e alla giurisprudenza successiva in Legislator AI.

Apri in Legislator →

Testo completo

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Sodišče sodi na podlagi tistega dejanskega in pravne stanja, kot je bilo ugotovljeno na koncu glavne obravnave. Poznejše spremembe tega stanja, tudi če tožnik utesnjuje svoj zahtevek, pritožbeno sodišče ne more upoštevati.

[OBRAZLOŽITEV]

Tožeča stranka je z izvršilnim predlogom na podlagi verodostojne listine, ki ga je vložila dne 22.10.1993, zahtevala od tožene stranke plačilo računov v skupnem znesku 1,019.964,90 sit z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.7.1993 ter plačilo kapitaliziranih zamudnih obresti v znesku 52.660,80 sit, ki so za neplačane račune natekle do 30.6.1993, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve izvršilnega predloga, skupaj s stroški. Tožena stranka je ugovarjalo delno plačilo terjatve, tako da je bilo po dvakratni utesnitvi spornih še 855.884,00 sit. Tožena stranka ni pristopila na obravnavo, prvostopno sodišče pa je za sporni znesek ohranilo v veljavi izvršilni sklep.

Tožena stranka je v pravočasni, laični pritožbi smiselno izpodbijala sodbo zaradi zmotne oz. nepopolne ugotovitve dejanskega stanja z navedbo, da dolguje manj kot ji nalaga izpodbijana sodba, ker je del dolga poravnala še pred njenim prejetjem ter da se obravnave, na kateri bi pojasnila svoje navedbe, iz opravičljivih razlogov ni mogla udeležiti.

Sodišče druge stopnje je preiskusilo prvostopno sodbo v napadenem delu in v mejah uveljavljenih razlogov, kakor tudi v smeri tistih pritožbenih razlogov, na katere se mora ozirati po uradni dolžnosti.

Pri tem preiskusu je pritožbeno sodišče ugotovilo, da pritožba ni utemeljena iz naslednjih razlogov: Iz obvestila tožnika z dne 28.4.1994 izhaja, da tožena stranka dolguje manj, kot glasi v izreku izpodbijana sodba, vendar pa za utemeljenost pritožbe take navedbe tožeče in tožene stranke niso relevantne. Sodišče sodi na podlagi tistega dejanskega in pravne stanja, kot je bilo ugotovljeno na koncu glavne obravnave (Juhart:Pravdni postopek, Lj.1974, str.340). Prvostopno sodišče je izdalo sodbo na podlagi dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo do zaključka glavne obravnave dne 22.3.1994. Poznejše spremembe tega stanja, tudi če tožnik utesnjuje svoj zahtevek, pritožbeno sodišče ne more upoštevati. Ugovor delno poravnane terjatve na podlagi 8.točke 50/I ZIP bo imela tožena stranka šele v eventualni izvršbi, če bi tožnik zahteval več, kot mu pritožnica dolguje. Zaradi navedenega pritožnica s pritožbo ni uspela.

Izrek o pritožbenih stroških je odpadel, ker jih stranka ni priglasila.