Appeal dismissed because defendant waived right to appeal and cannot later contest validity of waiver.
Slovenia (SI)
Sintesi Legislator
Generato dall'IAThe Court of Appeal rejected the defendant's appeal against a first-instance judgment that dismissed his appeal. The defendant argued he did not understand the waiver he signed, claiming ignorance of its legal consequences. The court held that a waiver of appeal rights is binding once signed and cannot be retracted merely by asserting lack of understanding at the time of signing.
Regesto Legislator
Generato dall'IA443. člen 4. odstavek ZKP; 402. člen 3. odstavek ZKP: A party's waiver of the right to appeal is binding and cannot be contested later on the grounds of ignorance regarding the nature of the waiver.
Parole chiave
Generato dall'IADisposizioni normative citate
Generato dall'IATesto completo
Pritožba obdolženega L.S. se kot neutemeljena zavrne.
[JEDRO]
Pritožnik se je v skladu s 4. odst. 443. čl. ZKP pravici do pritožbe odpovedal in zato takega izraza svoje volje izpodbijati ne more zgolj s poznejšim sklicevanjem, da sploh ni dojel, za kaj pri podpisovanju odpovedi pravici do pritožbe gre. Sprejeti pritožnikovo naziranje bi pomenilo, da nobena procesno upoštevna in nepreklicna izjava dana v postopku ne bi bila zavezujoča, saj bi jo bilo mogoče pozneje odvisno od presoje izjavitelja prereči.
[OBRAZLOŽITEV]
Okrajno sodišče v ... je na podlagi 390. člena ZKP s pobijanim sklepom zavrglo pritožbo obdolženega L.S. zoper sodbo istega sodišča opr. št.
z dne ...
Zoper sklep se pritožuje obdolženi LS. Navaja, da sploh ni vedel, da se je odpovedal pravici do pritožbe. Dopušča možnost, da je res kaj podpisal, vendar pa ni vedel, za kaj gre. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in napadeni sklep razveljavi ter nato odloči o pritožbi.
Pritožba ni utemeljena.
Obdolžena L.S. in G.S. sta se po razglasitvi sodbe odpovedala pravici do pritožbe (list. št. 43). V 4. odstavku 443. člena ZKP je predpisano, da se stranki, tedaj tudi obdolženec, in oškodovanec, takoj po razglasitvi sodbe lahko odpovedo pravici do pritožbe. Ni torej izrecno navedeno, da bi bila obdolženčeva odpoved pravici do pritožbe neupoštevna, ako se ne bi istočasno tej pravici odpovedala tudi javni tožilec in oškodovanec. Tak procesni položaj je v skrajšanem postopku drugače urejen, kot to velja za redni postopek (1. odstavek 368. člena ZKP), kjer je natančno določeno, v katerih primerih se lahko obdolženec, in da ima seveda to pravne posledice, pravici do pritožbe odpove. Zagotovo je res, da je obdolženec, posebno tisti, ki nima zagovornika, v kazenskem postopku praviloma šibkejša stran. Drži tudi, da so odolženci po izreku sodbe, posebno, če je ta obsodilna, praviloma nezbrani in čustveno prizadeti. Vendar pa ostaja dejstvo, da se je obdolženi L.S. pravici do pritožbe odpovedal in zgolj s poznejšim sklicevanjem, da sploh ni dojel, za kaj pri podpisovanju gre, takega izraza svoje volje izpodbiti ne more. Sprejeti pritožnikovo naziranje bi pomenilo, da nobena procesno upoštevna in nepreklicna izjava dana v postopku, ne bi bila zavezujoča, saj bi jo bilo mogoče pozneje odvisno od presoje izjavitelja, konkretno obdolženca, prereči. Seveda pa kaj takega glede na procesno zakonodajo ne pride v poštev. In končno, z odpovedjo pravici do pritožbe ni bilo kršeno načelo "enakosti orožij", saj se zoper sodbo nista pritožila ne državni tožilec ne oškodovanec. Od tod je bilo potrebno pritožbo obdolženega L.S. na podlagi 3. odstavka 402. člena ZKP kot neutemeljeno zavrniti.