Appeal dismissed; court upheld first instance ruling on administrator's liability under Housing Act.
Sintesi Legislator
Generato dall'IAThe Court of Appeal dismissed the tenant's appeal, confirming the first instance judgment that ordered payment of arrears and enforcement costs. The tenant argued that Article 24 of the Housing Act only applies to landlords and does not bind the building administrator. The court rejected this, ruling that the article governs the administrator's obligations to third-party debtors, not the landlord-tenant relationship.
Regesto Legislator
Generato dall'IA24. člen Stanovanjskega zakona; The provision establishes the administrator's liability to debtors for service costs, not the landlord-tenant relationship.
Parole chiave
Generato dall'IADisposizioni normative citate
Generato dall'IADecisioni correlate
Generato dall'IATesto completo
Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje v predmetni pravdi ne gre za pravdo iz razmerja med lastnikom stanovanja in najemnikom, tako razmerje pa ureja 24. čl. Stanovanjskega zakona, ampak za urejanje pravic in obveznosti upravnika večstanovanjske stavbe do zavezancev za plačilo.
r a z s o d i l o :
Pritožba tožene stranke se zavrne in p o t r d i izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.
[OBRAZLOŽITEV]
Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v K. v 1. tč v celoti v veljavi tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v osmih dneh plačati 123.355,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.4.2004 dalje do plačila, v 3. tč. pa ostane izvršilni sklep prav tako v celoti v veljavi tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 11.940,00 SIT stroškov izvršilnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.5.2004 dalje do plačila. Glede nadaljnjih pravdnih stroškov pa je odločilo, da jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči v osnih dneh, v znesku 34.220,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.4.2006 dalje do plačila.
Zoper to sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi napačno uporabilo določbe 24. čl. veljavnega Stanovanjskega zakona (SZ-1), saj je v 5. odstavku omenjenega člena določeno, da lastnik tržnega ali službenega stanovanja za obratovalne stroške najemnika odgovarja subsidiarno, ni pa tako določeno tudi za neprofitna stanovanja, za kakršnega v konkretnem primeru gre.
Nepravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da naj bi 24. čl. SZ-1 urejal le razmerje med lastnikom in najemnikom in ne bi predpisoval, kdo je zavezanec za plačilo stroškov v razmerju med upravnikom, lastniki in najemniki. Ne glede na to, da je to določilo umeščeno v poglavju o razmerjih med lastniki in najemniki, pa je treba to določbo tudi v predmetnem primeru uporabiti, saj je imel zakonodajalec jasen namen posebej zaščititi lastnike neprofitnih stanovanj.
Pritožba tožene stranke ni utemeljena.
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v predmetnem sporu, ki je sicer spor majhne vrednosti, na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo nobene take kršitve v postopku, ki bi jih bilo potrebno upoštevati po uradni dolžnosti tudi v pritožbenem postopku v sporih majhne vrednosti. Po mnenju pritožbenega sodišča se tožena stranka neutemeljeno sklicuje na določilo 24. čl. Stanovanjskega zakona (SZ-1) in to določilo v predmetnem primeru ne pride v poštev. Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje v predmetni pravdi ne gre za pravdo iz razmerja med lastnikom stanovanja in najemnikom, tako razmerje pa ureja 24.
čl. Stanovanjskega zakona, ampak za urejanje pravic in obveznosti upravnika večstanovanjske stavbe do zavezancev za plačilo. Pravno razmerje med upravnikom in prejemniki storitev pa urejata pogodbe o prevzemu upravljanja in splošni pogoji, kar sodišče prve stopnje prav tako pravilno ugotavlja. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.