Legislator Giurisprudenza & Legislazione
Sodba II Ips 566/95 ECLI:SI:VSRS:1996:II.IPS.566.95 Generato dall'IA

Supreme Court dismisses appeal; facts show no testamentary intent for will or valid delivery contract.

Numero d'incarto Sodba II Ips 566/95
Autorità giudiziaria
Giurisdizione Slovenia (SI)
Data della decisione
Esito del giudizio Respinto (Dismissed)

Sintesi Legislator

Generato dall'IA

The Supreme Court of Slovenia dismissed the appeal against the second-instance judgment, upholding the lower courts' rejection of the claimant's requests. The claimant argued that a 1981 document constituted a valid will and a delivery contract, asserting the recipient fulfilled obligations to cure defects. The court ruled that the evidence failed to prove the testator had the intent to create a will or a valid delivery contract, as the recipient never signed the necessary documents.

Regesto Legislator

Generato dall'IA

Zakon o pravdnem postopku (ZPP) 3. odst. 385. člen; 393. člen: The appellate court is bound by the factual findings of lower courts, and an appeal based on erroneous fact-finding is inadmissible unless a procedural violation is proven.

Parole chiave

Generato dall'IA
appellate review bound by facts testamentary intent delivery contract procedural violation evidence standard will validity diritti e obblighi precontrattuali

Disposizioni normative citate

Generato dall'IA
3. odst. 385.čl. ZPP
393.čl. ZPP
Spričo vsega navedenega tudi uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan in revizijsko sodišče je zato revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).
64.čl. Zakona o dedovanju
Revizijsko sodišče tako ne dvomi o pravilnosti stališča sodišč prve in druge stopnje, da listina z dne 22.6.1981 ne izpolnjuje pogojev za veljavno pismeno oporoko pred pričami po 64.čl. Zakona o dedovanju (Ur.l.
73.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih
Pomanjkljivosti niso bile sanirane z izpolnjevanjem pogodbe, kot meni tožeča stranka, saj bi do tega lahko prišlo le v primeru, če bi obe pogodbeni stranki v celoti ali v pretežnem delu izpolnili pogodbo (73.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih), česar pa tudi tožeča stranka ne zatrjuje.
Generato dall'IA

Ti chiedi come si applica questa sentenza alla tua fattispecie?

Analizza questa decisione insieme alla legislazione federale e cantonale, ai commentari e alla giurisprudenza successiva in Legislator AI.

Apri in Legislator →

Testo completo

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Revizijsko sodišče je vezano na dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje. Po teh ugotovitvah ni dokazano, da bi imel pok. V. R. voljo in namen s podpisom listine z dne 22.6.1981 napraviti veljavno oporoko v korist K. H.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, da predstavlja zapis z dne 22.6.1981 pravnoveljavno tujeročno oporoko zapustnika V.R., in podrejen zahtevek, da predstavlja ta zapis veljavno izročilno pogodbo, s katero je pok. V. R.izročil tožnici K. H. vse svoje premoženje s hišo vred, kar predstavlja idealni delež do 7/12 stanovanjske hiše v M. stoječe na zemljišču v družbeni lastnini parc.št. 91/5 vl.št. 2041 k.o. M. Tožeči stranki je naložilo, da povrne toženi stranki pravdne stroške v znesku 22.453,00 SIT. Pritožbo tožeče stranke proti tej sodbi je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je vložila proti sodbi sodišča druge stopnje revizijo, v kateri uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče sodbo sodišča prve stopnje tako spremeni, da ugodi primarnemu ali podrejenemu zahtevku, ali pa sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. V obrazložitvi revizije navaja, da ni bistven naslov listine z dne 22.6.1981 ampak njena vsebina. Do zapisa je prišlo po lastni iniciativi in volji zapustnika V.R. in zapis ima vse predpisane obličnosti oporoke pred pričami. Omenjena listina pa ustreza tudi pogojem veljavne izročilne pogodbe. Pomanjkljivost, da tožnica K. H. pogodbe ni podpisala, je bila sanirana s tem, da je prevzela obveznost izročevalčeve oskrbe in jo tudi izpolnila. Končno še navaja, da glede na izpolnjeno obveznost ustreza načelu vestnosti in poštenja, da dobi K. H. ustrezni ekvivalent v obliki zapustnikovega premoženja.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o prejeti reviziji ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10.tč. 2.odst. 354.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), vendar take kršitve ni ugotovilo.

Revizijskih navedb, ki se nanašajo na dejanske ugotovitve, revizijsko sodišče ni upoštevalo, ker zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni revizijski razlog (3.odst. 385.čl. ZPP). Revizijsko sodišče je vezano na dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje. Po teh ugotovitvah ni dokazano, da bi imel pok. V. R. voljo in namen s podpisom listine z dne 22.6.1981 napraviti veljavno oporoko v korist K. H. Svoje ugotovitve sta sodišči oprli na vsebino same listine, izpovedbe prič, izpovedbe tožnice K. H. ter njeno ravnanje po sestavitvi listine, zlasti njen podpis na darilni pogodbi, s katero je zapustnik isto premoženje dne 3.9.1982 daroval F. R. Revizijsko sodišče tako ne dvomi o pravilnosti stališča sodišč prve in druge stopnje, da listina z dne 22.6.1981 ne izpolnjuje pogojev za veljavno pismeno oporoko pred pričami po 64.čl. Zakona o dedovanju (Ur.l. SRS, št. 15/76 in 23/78).

Tudi podrejen tožbeni zahtevek je bil pravilno zavrnjen. Pritrditi je treba sodišču druge stopnje, da je za veljavnost izročilne pogodbe potrebna pisna oblika. Tožnica K. H. kot prevzemnica listine sploh ni podpisala. Listina tudi ne vsebuje nobenih obveznosti, kakršne naj bi tožnica po lastnih trditvah prevzela s pogodbo in jih izvrševala. Pomanjkljivosti niso bile sanirane z izpolnjevanjem pogodbe, kot meni tožeča stranka, saj bi do tega lahko prišlo le v primeru, če bi obe pogodbeni stranki v celoti ali v pretežnem delu izpolnili pogodbo (73.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih), česar pa tudi tožeča stranka ne zatrjuje.

Spričo vsega navedenega tudi uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan in revizijsko sodišče je zato revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).