Legislator Giurisprudenza & Legislazione
Sodba I Ips 9/2008 ECLI:SI:VSRS:2008:I.IPS.9.2008 Generato dall'IA

Appeal against detention order dismissed; indirect evidence does not violate free evaluation of evidence principle.

Numero d'incarto Sodba I Ips 9/2008
Autorità giudiziaria
Giurisdizione Slovenia (SI)
Data della decisione
Esito del giudizio Respinto (Dismissed)

Sintesi Legislator

Generato dall'IA

The Supreme Court of Slovenia rejected the defendant's lawyer's request for protection of legality regarding a detention order. The lower court justified the detention based on a well-founded suspicion of serious crimes, primarily supported by indirect or derivative evidence. The court held that relying on such evidence does not violate the law or the principle of free evaluation of evidence, and claims of erroneous fact-finding are inadmissible under the relevant procedural statute.

Regesto Legislator

Generato dall'IA

Zakon o kazenskem postopku (ZKP), 18. člen 1. odstavek; 420. člen 2. odstavek; 425. člen: The use of indirect or derivative evidence to establish a well-founded suspicion for detention does not constitute a violation of the law or the principle of free evaluation of evidence, and claims of erroneous fact-finding are inadmissible grounds for a request for protection of legality.

Parole chiave

Generato dall'IA
detention order legality indirect evidence admissibility free evaluation of evidence well-founded suspicion standard protection of legality request derivative evidence principle erroneous fact finding pericolo di reiterazione

Disposizioni normative citate

Generato dall'IA
Zakon o kazenskem postopku (ZKP), 18. člen 1. odstavek
Zakon o kazenskem postopku (ZKP), 201. člen 3. točka 1. odstavek
Zakon o kazenskem postopku (ZKP), 202. člen 2. odstavek
Zakon o kazenskem postopku (ZKP), 371. člen 11. točka 1. odstavek
Zakon o kazenskem postopku (ZKP), 420. člen 2. odstavek
Zakon o kazenskem postopku (ZKP), 423. člen 2. odstavek
Zakon o kazenskem postopku (ZKP), 425. člen

Giurisprudenza citata

Generato dall'IA
Generato dall'IA

Ti chiedi come si applica questa sentenza alla tua fattispecie?

Analizza questa decisione insieme alla legislazione federale e cantonale, ai commentari e alla giurisprudenza successiva in Legislator AI.

Apri in Legislator →

Testo completo

Zahteva zagovornika obdolženega K.P. za varstvo zakonitosti se zavrne.

[JEDRO]

Utemeljevanje suma storitve kaznivih dejanj s posrednimi oziroma izvedenimi dokazi ne predstavlja nobene kršitve zakona oziroma je to v skladu z načelom proste presoje dokazov.

[OBRAZLOŽITEV]

A. 1. Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Celju je s sklepom z dne 20.12.2007 zoper K.P. odredila pripor iz razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi z utemeljenim sumom storitve kaznivih dejanj velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 212. člena, 3. točki prvega odstavka 212. člena in tatvine po prvem odstavku 211. člena ter neupravičenega vstopa v stanovanje po prvem odstavku 152. člena KZ. Pritožbo obdolženčevega zagovornika zoper ta sklep je Višje sodišče v Celju s sklepoma z dne 21.12.2007 zavrnilo.

2. Zagovornik obdolženca je zoper pravnomočen sklep o odreditvi pripora vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja, iz vseh zakonskih razlogov po 420. členu ZKP. V obrazložitvi zahteve vložnik uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

3. Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z določilom drugega odstavka 423. člena ZKP ocenjuje, da ta ni utemeljena.

B. 4. Vložnik v obrazložitvi zahteve sicer izrecno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki pa jo utemeljuje z zatrjevanjem, da ni zbrano dovolj podatkov oziroma dokazov za sklep o obstoju utemeljenega suma. Po njegovem je tudi podan precejšen dvom v resničnost odločilnih dejstev ugotovljenih v izpodbijanih sklepih. Sklicuje se na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. I Ips 370/2001 z dne 14.12.2001, ki poudarja, da se obrazložitev sklepa o odreditvi pripora ne more omejiti le na naštevanje zbranih dokazov in podatkov, temveč mora z oceno njihove vsebine ugotoviti in obrazložiti utemeljen sum.

5. Izpodbijani sklep preiskovalne sodnice v skladu z navedeno odločbo Vrhovnega sodišča na strani 3. in 4. navaja dejstva in okoliščine, ki po oceni tožilstva utemeljujejo sum, da je obdolženi storil kazniva dejanja, ki se mu očitajo, preiskovalna sodnica pa na 5. strani te ugotovitve sprejema kot pravilne in navede svojo presojo, da ugotovljene okoliščine utemeljujejo sum, da je obdolženec storil očitana kazniva dejanja. Vrhovno sodišče zato ugotavlja, da ima izpodbijani sklep razloge o odločilnih dejstvih v skladu z drugim odstavkom 202. člena ZKP.

6. Če se sum storitve kaznivih dejanj utemeljuje (dokazuje) v obravnavanem primeru večinoma s posrednimi oziroma izvedenimi (deriviranimi) dokazi to ne predstavlja nobene kršitve zakona oziroma je to v skladu z določilom prvega odstavka 18. člena ZKP, z načelom t. i. proste presoje dokazov. To velja tudi za vložnikove ugovore glede tega, kakšno težo oziroma pomen je sodišče dalo posameznim dokazom, na podlagi katerih je ugotavljalo odločilna dejstva.

7. Vložnik z zatrjevanjem, da je sodišče sprejelo napačne sklepe o obstoju odločilnih dejstev na podlagi razpoložljivih dokazov oziroma na podlagi drugih ugotovljenih dejstev in okoliščin, uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Tega razloga po izrecni določbi drugega odstavka 420. člena ZKP z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati. To velja za vložnikova izvajanja tako glede obstoja utemeljenosti suma kot obstoja ponovitvene nevarnosti, ko drugače ocenjuje pomen posameznih okoliščin, ki jih je ugotovilo sodišče oziroma zatrjuje, da so te okoliščine napačno ugotovljene.

C. 8. Na podlagi navedenega je Vrhovno sodišče ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, ki jih uveljavlja vložnik v svoji zahtevi in da je zahteva neutemeljena tudi zato, ker v pretežnem delu uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja v nasprotju z drugim odstavkom 420. člena ZKP. Vrhovno sodišče je zato v skladu z določbo 425. člena ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo.