Legislator Giurisprudenza & Legislazione
Sodba I Ips 151/2006 ECLI:SI:VSRS:2006:I.IPS.151.2006 Generato dall'IA

Supreme Court dismisses request for legality protection regarding bail order based on flight risk assessment.

Numero d'incarto Sodba I Ips 151/2006
Autorità giudiziaria
Giurisdizione Slovenia (SI)
Data della decisione
Esito del giudizio Respinto (Dismissed)

Sintesi Legislator

Generato dall'IA

The Supreme Court of Slovenia dismissed the defense's request for legality protection against a bail order issued by the District Court in Krško. The defense argued that the court failed to consider potential surrender to Bosnia and Herzegovina and ignored the suspect's identity details provided during questioning. The court ruled that the lower court correctly assessed the flight risk based on the suspect's lack of ties to Slovenia and validly determined his identity despite missing documents.

Regesto Legislator

Generato dall'IA

ZKP 432. člen 1. odst. 4; ZKP 425. člen: A request for legality protection regarding a bail order based on flight risk is inadmissible if the lower court properly assessed the suspect's lack of ties to the jurisdiction and identity verification, without requiring consideration of potential surrender to another state.

Parole chiave

Generato dall'IA
bail order legality flight risk assessment legality protection request identity verification criminal procedure law stralcio dalla lista elettorale motivi di sicurezza domanda di protezione provvisoria

Disposizioni normative citate

Generato dall'IA
Generato dall'IA

Ti chiedi come si applica questa sentenza alla tua fattispecie?

Analizza questa decisione insieme alla legislazione federale e cantonale, ai commentari e alla giurisprudenza successiva in Legislator AI.

Apri in Legislator →

Testo completo

Zahteva zagovornika osumljenega A.B. za varstvo zakonitosti se zavrne.

[JEDRO]

Presoja pripornega razloga begosumnosti.

[OBRAZLOŽITEV]

Dežurna preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Krškem je s sklepom z dne 15.4.2006 zoper osumljenega A.B. odredila pripor iz pripornega razloga po 1. točki 1. odstavka 432. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) z vštetjem pridržanja od 10.15 ure dne 14.4.2006. Zoper osumljenca so bila predlagana nujna preiskovalna dejanja zaradi kaznivega dejanja ponarejanja listin po 3. odstavku 256. člena KZ. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Krškem je z uvodoma navedenim sklepom pritožbo osumljenca zavrnil kot neutemeljeno.

Osumljenčev zagovornik je dne 24.4.2006 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zoper navedeni sklep zunajobravnavnega senata. V zahtevi je uveljavil osumljenčeve navedbe, da bi lahko Republika Slovenija v skrajnem primeru odstopila kazenski pregon Republiki BIH, če se osumljenec na vabila ne bi odzval. Poleg tega po mnenju zagovornika izpodbijani sklep ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih. Zunajobravnavni senat naj bi po mnenju zagovornika spregledal, da je osumljenec na zaslišanju dne 15.4.2006 dal preiskovalnemu sodniku točne podatke, zato njegova identiteta ni sporna. Zagovornik je predlagal, da Vrhovno sodišče izpodbijani sklep razveljavi.

Vrhovna državna tožilka K.U. je v odgovoru na zahtevo z dne 12.5.2006 menila, da niso podane nobene kršitve zakona in predlagala, da Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Krškem z izpodbijanim sklepom ni kršil zakona. Za odreditev pripora ni pomembna okoliščina, ali bi bilo mogoče zadevo odstopiti Republiki BIH. Tako kot v sklepu dežurne preiskovalne sodnice, je tudi v izpodbijanem sklepu ocenjena osumljenčeva begosumnost, saj je osumljenec državljan BIH, kjer ima stalno prebivališče in ga na našo državo razen kazenskega postopka ničesar ne veže. Glede istovetnosti je v izpodbijanem sklepu le ugotovitev, da senat ugotavlja, da osumljenec nima nobenega pristnega dokumenta, ki bi izkazoval njegovo identiteto. Zagovornik v zahtevi sicer uveljavlja, da izpodbijani sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih, sploh pa ne pojasni, v čem naj bi bila zagrešena ta kršitev.

Vrhovno sodišče je torej ugotovilo, da ni podana kršitev zakona, ki jo v zahtevi uveljavlja osumljenčev zagovornik. V skladu z določbo 425. člena ZKP je zato zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo.