Legislator Giurisprudenza & Legislazione
Sodba I Ips 314/2005 ECLI:SI:VSRS:2005:I.IPS.314.2005 Generato dall'IA

Supreme Court dismisses appeal against seizure return, ruling company ownership established by bank account usage.

Numero d'incarto Sodba I Ips 314/2005
Autorità giudiziaria
Giurisdizione Slovenia (SI)
Data della decisione
Esito del giudizio Respinto (Dismissed)

Sintesi Legislator

Generato dall'IA

The Supreme Court of Slovenia dismissed the Prosecutor's request for protection of legality regarding the return of seized funds to a defunct company. The court found that opening a bank account and managing funds legally established the company as at least the owner of the money. Consequently, the claim that the company did not exist was rejected as a factual issue, not a procedural error, which cannot be challenged via this remedy.

Regesto Legislator

Generato dall'IA

ZKP 224. člen; 420. člen: The request for protection of legality is inadmissible for challenging factual findings regarding the existence of a legal entity when the entity's status is proven by objective conduct such as maintaining a bank account.

Parole chiave

Generato dall'IA
protection of legality seized funds return legal entity existence bank account ownership factual findings appeal criminal procedure law defunct company assets credito di restituzione statale

Disposizioni normative citate

Generato dall'IA
224. člen Zakona o kazenskem postopku
1. in 2. odstavek 420. člen Zakona o kazenskem postopku
3. odstavek 420. člen Zakona o kazenskem postopku
425. člen Zakona o kazenskem postopku
498. člen Zakona o kazenskem postopku
498.a člen Zakona o kazenskem postopku
Generato dall'IA
VSRS Sklep II DoR 477/2020
Supreme Court dismisses revision application against first-instance loan repayment judgment due to lack of statutory grounds.
Sklep II Ips 489/2002
Appeal dismissed because the disputed amount in SIT did not exceed the statutory threshold for review. The court rejected the appeal as inadmissible due to the value limit. The Supreme Court held that the appeal was inadmissible because the disputed amount in SIT did not exceed the statutory threshold for review. The court rejected the appeal as inadmissible because the value of the disputed claim did not meet the minimum threshold required to file a review under the Code of Civil Procedure. The court ruled that the appeal was inadmissible because the value of the disputed claim did not meet the minimum threshold required to file a review under the Code of Civil Procedure. The court ruled that the appeal was inadmissible because the value of the disputed claim did not meet the minimum threshold required to file a review under the Code of Civil Procedure.
VSRS Sklep II Ips 217/2018
Supreme Court allows appeal against second instance dismissal of claim for return of EU funds due to improper public procurement.
Sodba II Ips 893/2006
Supreme Court dismisses appeal on conditional gift where donor died before donee fulfilled the obligation to buy a house.
Sklep III DoR 43/2010
Supreme Court allows review regarding whether a third-party objection claim can be treated as an interim fact-finding claim after execution.

Ti chiedi come si applica questa sentenza alla tua fattispecie?

Analizza questa decisione insieme alla legislazione federale e cantonale, ai commentari e alla giurisprudenza successiva in Legislator AI.

Apri in Legislator →

Testo completo

Zahteva vrhovnega državnega tožilstva za varstvo zakonitosti se zavrne.

[JEDRO]

Odprtje računa in razpolaganja s sredstvi na bančnem računu družbe pomeni, da je bila družba vsaj imetnik, če že ne lastnik denarja na svojem nerazidenčnem računu.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijanima sklepoma je sodišče odločilo, da se 11,278.318,85 DEM, ki so bile zasežene z odredbo Okrožnega sodišča v Kopru z dne 26.3.1997 na nerezidenčnem računu tujega podjetja STDA pri Splošni banki K. in 500.000 DEM, ki so bile dne 23.8.1996 zaradi deviznega prekrška zasežene obd. J.B., v skupni protivrednosti 6,022.158,80 EUR, vrnejo omenjenemu podjetju na bančni račun, po nalogu podjetja.

Vrhovno državno tožilstvo je zoper sklepa vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uveljavlja kršitev 224. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ker določata, da se zaseženi denar vrne gospodarskemu subjektu, ki ne obstaja in ni bil ne lastnik ne imetnik zaseženega denarja. Predlaga, da se izpodbijana sklepa razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev.

Zahteva Vrhovnega državnega tožilstva je bila poslana zagovornikom obd. A.G.A., J.B. in E.B., nanjo pa je odgovoril le zagovornik obd. A. Mnenja je, da to izredno pravno sredstvo ni dovoljeno zoper tovrstne sklepe, ki so avtomatična posledica pravnomočne oprostilne sodbe. Lastnik zaseženega denarja je tuje podjetje STDA iz A. v Nemčiji, katerega edini lastnik je obd. A. Drugačno zatrjevanje zahteve uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki se ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ne more izpodbijati. Razveljavitev izpodbijanih sklepov bi bila v škodo obd. A. in zato v nasprotju z določbo 2. odstavka 426. člena ZKP. Predlaga, da se zahteva Vrhovnega državnega tožilstva za varstvo zakonitosti zavrže kot nedovoljena ali pa zavrne kot neutemeljena.

Zahteva Vrhovnega državnega tožilstva za varstvo zakonitosti je dovoljena, ni pa utemeljena.

Po določbah 1. in 2. odstavka 420. člena ZKP se zahteva za varstvo zakonitosti lahko vloži zoper pravnomočne sodne odločbe po končanem kazenskem postopku zaradi kršitve kazenskega zakona ter bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 1. odstavku 371. člena ZKP, zaradi drugih kršitev postopka pa le, če so vplivale na zakonitost odločbe, medtem ko se je zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ne more vložiti. Po določbi 3. odstavka 420. člena ZKP sme Državni tožilec Republike Slovenije vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi vsake kršitve zakona.

V tej zadevi je bil kazenski postopek pravnomočno končan z oprostilnima sodbama sodišč 1. in 2. stopnje. Tudi izpodbijana sklepa sta pravnomočna, tako da sta izpolnjena pogoja iz 1. odstavka 420. člena ZKP za dovoljenost vložitve zahteve.

Zahteva uveljavlja kršitev določb 224. člena ZKP, ki predpisuje, da se predmeti, ki so bili med kazenskim postopkom zaseženi, vrnejo lastniku oziroma imetniku, kadar se postopek ustavi, razen če jih je treba na podlagi 498. člena smiselno pa tudi na podlagi 498.a člena tega zakona vzeti. Trditev zahteve, da tuje podjetje STDA ni ne lastnik ne imetnik zaseženega denarja, ker da je bilo neobstoječa pravna oseba, izpodbija ugotovitev sklepov, da "ni nobenega dvoma, da so bila denarna sredstva zasežena prav navedeni družbi" (druga stran sklepa sodišča druge stopnje). Sodišče je tudi ugotovilo, da je bil na ime te družbe odprt nerezidenčni račun pri Splošni banki K., na katerega so podjetja iz Nemčije in Luxemburga s svojih računov pri bankah v tujini nakazovala denar, obd. J. in E.B. pa sta kot pooblaščenca te družbe dvigala gotovino in nakazovala denar z računa. Odprtje računa in razpolaganja s sredstvi na bančnem računu družbe pomeni, da je bila vsaj imetnik, če že ne lastnik denarja na njenem nerazidenčnem računu pri Splošni banki K. Odredba o zasegu denarja je identificirala bančni račun tudi z imenom imetnika računa, to je STDA, zato ni logično, da bi ta družba ne bila obstajala takrat, ko ji je bil denar zasežen oziroma, ko ji ga je treba vrniti. Trditev zahteve, da zaseženega denarja družbi STDA ni dopustno vrniti, ker nikdar ni obstajala, pa tudi ne obd. A.-jut njenemu edinemu lastniku, ker da gre za dva različna subjekta, je logično nezdružljiva s trditvijo, da družba nikdar ni obstajala. Sicer pa je po stališču Vrhovnega sodišča vprašanje, ali je družba STDA obstajala, vprašanje o dejanskem stanju, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati kot zmotnega.

Ker zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.