Legislator Giurisprudenza & Legislazione
Sodba I Ips 125/2005 ECLI:SI:VSRS:2005:I.IPS.125.2005 Generato dall'IA

Supreme Court rejects appeal on arson definition, ruling partial damage completes the crime.

Numero d'incarto Sodba I Ips 125/2005
Autorità giudiziaria
Giurisdizione Slovenia (SI)
Data della decisione
Esito del giudizio Respinto (Dismissed)

Sintesi Legislator

Generato dall'IA

The Supreme Court of Slovenia dismissed the defendant's request for protection of legality against a final conviction for arson. The defense argued that burning only part of an apartment did not constitute the completed crime of arson, while the prosecution contended that rendering the property unusable suffices. The court rejected this, establishing that partial destruction making the dwelling unusable completes the offense, and the appeal was also barred for misstating facts.

Regesto Legislator

Generato dall'IA

Article 226 of the Criminal Code; Article 420, paragraph 2 of the Criminal Procedure Act: The crime of arson is completed when the property is rendered unusable or damaged, even if only a part of a multi-unit dwelling is burned.

Parole chiave

Generato dall'IA
arson crime definition partial property damage multi-unit dwelling protection of legality Criminal Procedure Act completed offense unusable property censura formulata in modo carente

Disposizioni normative citate

Generato dall'IA
Article 226 of the Criminal Code
Article 420, paragraph 2 of the Criminal Procedure Act
Article 425 of the Criminal Procedure Act
Article 98.a of the Criminal Procedure Act
Article 95, paragraph 1 of the Criminal Procedure Act
Article 92, paragraph 3 of the Criminal Procedure Act

Giurisprudenza citata

Generato dall'IA
Decision of the Plenary Session of the Supreme Court dated 21.12.1988
Generato dall'IA

Ti chiedi come si applica questa sentenza alla tua fattispecie?

Analizza questa decisione insieme alla legislazione federale e cantonale, ai commentari e alla giurisprudenza successiva in Legislator AI.

Apri in Legislator →

Testo completo

Zahteva zagovornika obsojenega G.K. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojeni G.K. je dolžan plačati kot stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, povprečnino v znesku 150.000,00 SIT.

[JEDRO]

Predmet požiga je lahko tudi stanovanje v večstanovanjski hiši, pri čemer je kaznivo dejanje dokončano že s tem, da v njem pogorijo premičnine in hkrati nepremičnino napravijo ob gorenju neuporabno oziroma jo poškodujejo.

[OBRAZLOŽITEV]

Z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Celju je bil obsojeni G.K. spoznan za krivega kaznivega dejanja požiga po 1.

odstavku 226. člena KZ. Izrečena mu je bila pogojna obsodba z določeno kaznijo štirih mesecev zapora in preizkusno dobo treh let. Višje sodišče v Celju je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo pritožbo obsojenčevega zagovornika kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Obsojenčev zagovornik je dne 27.9.2004 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zoper navedeni pravnomočni sodbi. V zahtevi uveljavlja, da je bila odločitev sodišča zmotna in da obsojencu kaznivo dejanje ni dokazano. Po mnenju zagovornika gre za kršitev kazenskega zakona, ker kaznivo dejanje požiga pomeni, da gre za dovršno obliko glagola požgati, v obravnavani zadevi pa gre le za del hiše in torej ni zaslediti zakonskega znaka kaznivega dejanja požiga. Po 226. členu KZ bi po mnenju zagovornika moralo biti uničeno oziroma poškodovano stanovanje v takšni meri, da ga ne bi bilo mogoče več uporabljati oziroma toliko uničeno, da bivanje ni več mogoče. Iz teh razlogov predlaga, da vrhovno sodišče obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču.

Vrhovni državni tožilec A.F. je v odgovoru na zahtevo z dne 9.5.2005 meni, da zahteva ni utemeljena, ker obsojenčev zagovornik v bistvu uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Napačno je pravno naziranje obsojenčevega zagovornika, da stanovanja v večstanovanjski hiši ni možno šteti za predmet požiga. Nedvomno posamezno stanovanje predstavlja predmet tega kaznivega dejanja, prav tako pa je izvršitvena oblika obsežena tudi tedaj, ko storilec zažge stanovanje in dokonča kaznivo dejanje že s tem, da v njem pogorijo premičnine in hkrati nepremičnino napravijo ob gorenju neuporabno oziroma jo poškodujejo. Vrhovni državni tožilec se pri tem utemeljeno sklicuje tudi na načelno pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča z dne 21.12.1988, ki je kot poskus kaznivega dejanja požiga štelo že golo podtaknitev ognja, ne da bi pri tem nastala škoda ali pa je tako neznatna, da ni vredna omembe.

V preostalem delu zahteve obsojenčev zagovornik tudi povsem neposredno uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, kar pa glede na izrecno določbo 2. odstavka 420. člena ZKP s tem izrednim pravnim sredstvom ni mogoče uveljavljati.

Vrhovno sodišče je torej ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, ki jih uveljavlja obsojenčev zagovornik, poleg tega pa je zahteva vložena zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V skladu z določbo 425. člena ZKP je zato zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določilu 98.a člena, v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP. Povprečnina je odmerjena v skladu z določilom 3. odstavka 92. člena ZKP in je pri tem vrhovno sodišče upoštevalo obsojenčevo premoženjsko stanje, kot izhaja iz podatkov sodbe sodišča prve stopnje.