Legislator Giurisprudenza & Legislazione
Sodba I Ips 61/2002 ECLI:SI:VSRS:2003:I.IPS.61.2002 Generato dall'IA

Supreme Court dismisses request for protection of legality as mere factual dispute, not procedural violation.

Numero d'incarto Sodba I Ips 61/2002
Autorità giudiziaria
Giurisdizione Slovenia (SI)
Data della decisione
Esito del giudizio Respinto (Dismissed)

Sintesi Legislator

Generato dall'IA

The Supreme Court of Slovenia dismissed the defendant's request for protection of legality filed after a conditional sentence was imposed. The defendant argued that the lower courts incorrectly found him unfit to drive due to intoxication, claiming this constituted a 'mistake of fact' warranting a retrial. The court ruled that such arguments merely challenge the factual findings of the trial, which are not grounds for this extraordinary remedy under Article 425 of the Criminal Procedure Act. Consequently, the request was rejected as unfounded, and the defendant was ordered to pay the average daily rate for the proceedings.

Regesto Legislator

Generato dall'IA

Article 425 of the Criminal Procedure Act; Article 427 of the Criminal Procedure Act: A request for protection of legality is inadmissible if the applicant merely contests the factual findings of the court without alleging a specific procedural violation, as such disputes do not justify reopening the case.

Parole chiave

Generato dall'IA
protection of legality mistake of fact procedural violation Criminal Procedure Act extraordinary remedy factual findings retrial grounds stralcio dai ruoli

Disposizioni normative citate

Generato dall'IA
Article 98a in relation to paragraph 1 of Article 95 of the Criminal Procedure Act
Article 425 of the Criminal Procedure Act
Article 427 of the Criminal Procedure Act
Article 371, paragraph 1, item 11 of the Criminal Procedure Act
Article 420, paragraph 2, item 1 of the Criminal Procedure Act
Article 423, paragraph 2 of the Criminal Procedure Act
Article 424, paragraph 1 of the Criminal Procedure Act
Article 92, paragraph 3 of the Criminal Procedure Act
Generato dall'IA

Ti chiedi come si applica questa sentenza alla tua fattispecie?

Analizza questa decisione insieme alla legislazione federale e cantonale, ai commentari e alla giurisprudenza successiva in Legislator AI.

Apri in Legislator →

Testo completo

Zahteva zagovornika obsojenega R.F. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Po čl. 98 a v zvezi s 1. odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenec dolžan plačati kot stroške, nastale pri odločanju s tem izrednim pravnim sredstvom, 100.000 SIT povprečnine.

[JEDRO]

Pomisleki v zahtevi za varstvo zakonitosti pomenijo le očitek zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, to je razloga, iz katerega tega izrednega pravnega sredstva ni mogoče vlagati (člen 425 ZKP).

[OBRAZLOŽITEV]

Okrožno sodišče v Novem mestu je s sodbo, navedeno v uvodu, spoznalo obsojenega R.F. za krivega storitve kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja uradni osebi po 4. in 1. odstavku 302. člena KZ. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen tri mesece zapora ter preizkusno dobo eno leto. Pritožbo zagovornika je kot neutemeljeno zavrnilo višje sodišče s sodbo z dne 5.12.2001, ugodilo pa je pritožbi državnega tožilca in izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojencu po 4. odstavku 302. člena KZ izreklo kazen tri mesece zapora. Obe sodišči sta mu v plačilo naložili stroške kazenskega postopka.

Dne 4.2.2002 je zagovornik obsojenca vložil zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo (sodbo Okrožnega sodišča v Novem mestu in sodbo Višjega sodišča v Ljubljani) zahtevo za varstvo zakonitosti iz razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP (razlog iz 2. točke 1. odstavka 420. člena ZKP). Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, razveljavi odločbo sodišča prve stopnje in višjega sodišča in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, meni, da je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena. S tem, ko uveljavlja zagovornik, da je šlo v predmetni zadevi za "zmoto v osebi", da obdolženec zaradi hude pijanosti ni bil sposoben voziti avtomobila in da "po zakonih fizike" v času, ko je bilo storjeno kaznivo dejanje, ni mogel biti na kraju dejanja, zahteva izpodbija pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja. To pa ne more biti razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornik uvodoma sicer očita kršitev določb iz 11. točke 1.

odstavka 371. člena ZKP, vendar pa te kršitve ni obrazložil, zaradi česar je Vrhovno sodišče tudi ni moglo preizkusiti. Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se namreč sodišče omeji le na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (1. odstavek 424. člena ZKP), pri čemer pa je potrebno to določbo razlagati tako, da mora biti zatrjevana kršitev v zahtevi obrazložena. Iz obrazložitve obravnavane zahteve za varstvo zakonitosti pa izhaja le, da se zagovornik ne strinja z dokaznimi zaključki sodišč v izpodbijani pravnomočni sodni odločbi. Ponavlja namreč pritožbene navedbe o tem, da vozila kritičnega dne ni vozil obsojenec, dvomi v verodostojnost izpovedb obeh zaslišanih policistov, pri čemer ponovno opozarja, da ni mogoče iti mimo izjav obeh policistov v uradnih zaznamkih, kjer ni zabeleženo ničesar o tem, da bi obsojenec vozilo znamke C. na parkirišču premikal. Na vse navedene pomisleke je odgovorilo že pritožbeno sodišče (stran 3 odločbe višjega sodišča), kakor tudi na njegove nadaljnje očitke, da ni bilo ugotovljeno, ali je bil motor vozila, ki ga je upravljal obsojenec, tik pred prihodom policistov v uporabi ali ne, ter o tem, ali je bil obsojenec kritičnega dne zmožen za vožnjo. Navedeni pomisleki pomenijo le očitek zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, torej uveljavljanje razloga, iz katerega tega izrednega pravnega sredstva ni mogoče vlagati (člen 425 ZKP).

Glede na navedeno in ker navedbe zagovornika tudi niso takšne, da bi nastal pri odločanju o zahtevi precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v odločbi, zoper katero je vložena (člen 427 ZKP), je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi določila člena 425 ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Odločitev o stroških postopka, nastalih pri odločanju s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na v izreku odločbe citiranih določilih ZKP, pri čemer je Vrhovno sodišče pri določitvi višine povprečnine v skladu s 3. odstavkom 92. člena ZKP upoštevalo trajanje in zamotanost postopka ter premoženjske razmere obsojenca.