Legislator Giurisprudenza & Legislazione
Sodba I Ips 32/98 ECLI:SI:VSRS:2000:I.IPS.32.98 Generato dall'IA

Appeal court dismisses request for protection of legality alleging false victim testimony as an improper factual finding.

Numero d'incarto Sodba I Ips 32/98
Autorità giudiziaria
Giurisdizione Slovenia (SI)
Data della decisione
Esito del giudizio Respinto (Dismissed)

Sintesi Legislator

Generato dall'IA

The Supreme Court of Slovenia rejected the convicted defendant's request for protection of legality, ruling it unfounded. The defendant claimed the conviction relied on false testimony from the victim without corroborating witnesses and argued for a retrial. The court held that alleging false testimony constitutes an attempt to challenge the factual findings, which is explicitly prohibited under Article 420(2) of the Criminal Procedure Act.

Regesto Legislator

Generato dall'IA

Article 420(2) of the Criminal Procedure Act; Alleging false victim testimony constitutes an attempt to challenge factual findings, rendering a request for protection of legality inadmissible.

Parole chiave

Generato dall'IA
protection of legality false testimony factual findings Criminal Procedure Act unfounded appeal victim statement retrial request affezione nell'assicurazione militare

Disposizioni normative citate

Generato dall'IA
Article 420(2) of the Criminal Procedure Act
Article 425 of the Criminal Procedure Act
Article 29 of the Constitution of the Republic of Slovenia
Article 371(2) of the Criminal Procedure Act
Generato dall'IA

Ti chiedi come si applica questa sentenza alla tua fattispecie?

Analizza questa decisione insieme alla legislazione federale e cantonale, ai commentari e alla giurisprudenza successiva in Legislator AI.

Apri in Legislator →

Testo completo

Zahteva obsojenega M.A. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Zatrjevanje, da je bila izpovedba oškodovanca lažna, predstavlja uveljavljanje razloga nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi česar pa po določbi 2. odst. 420. čl. ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni dovoljeno vložiti.

[OBRAZLOŽITEV]

Okrajno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 17.9.1997 M.A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po 133. členu KZ v zvezi s 25. členom KZ in mu zanj izreklo pogojno obsodbo, v kateri je določilo kazen 2 meseca zapora in preizkusno dobo 1 leto.

Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 18.11.1997 ob reševanju pritožbe M.A. dejanje pravno opredelilo kot kaznivo dejanje napeljevanja h kaznivemu dejanju lahke telesne poškodbe po 1.

odstavku 133. člena v zvezi s 1. odstavkom 26. člena KZ in mu prav tako izreklo pogojno obsodbo, v kateri pa je določilo kazen 1 mesec ter 15 dni zapora ter preizkusno dobo 1 leto.

Obsojenec je zoper navedeno pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri navaja, da sojenje ni bilo pošteno. Zatrjuje, da je bila sodba izrečena na podlagi krive izpovedbe F.N. brez prič, ki bi lahko potrdile njegove trditve. Meni, da njegov zagovor ni bil izpodbit in je bil obsojen brez kakršnihkoli dokazov. Predlaga Vrhovnemu sodišču, da ga oprosti obtožbe ali pa izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec dr. Z.F. je v odgovoru na zahtevo navedel, da iz nje ni jasno, iz katerih razlogov po 420. členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je vložena. Meni, da vloga daje vtis, da bi obsojenec rad izpodbil dejansko podlago obsodilne sodbe in predlaga zavrnitev zahteve.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Obsojenec v svoji vlogi zatrjuje, da sojenje ni bilo pošteno in da niso bile zaslišane priče, ki bi lahko potrdile izpovedbo F.N., to je oškodovanca kot tožilca. Vložnik v zvezi s tem ne navaja konkretnih dokazov, ki bi po njegovem morali biti izvedeni oziroma jih je morda sodišče celo zavrnilo, zato takšnega ugovora ni mogoče šteti kot ugovor kršitve ustavne pravice izvajanja dokazov v korist obdolženca (29. člen Ustave Republike Slovenije) ali kot kršitev določb postopka po 2. odstavku 371. člena ZKP (kršitev pravic obrambe) oziroma ugovora zaradi njegove splošnosti ni bilo mogoče preizkusiti.

Zatrjevanje, da je bila izpovedba oškodovanega F.N. kriva (lažna), predstavlja uveljavljanje razloga nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi česar pa po izrecni določbi 2. odstavka 420. člena ZKP ni dovoljeno vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti. Enako velja za vložnikovo verzijo dogodka, zaradi katerega je bil obsojen in zatrjevanje, da se je oškodovanec poškodoval pri kakšni nesreči ali ga je poškodoval kdo drug in ne obsojenec.

Tudi zatrjevanja o pristranskosti sodišča je povsem splošno, tako da njegove utemeljenosti ni mogoče preizkusiti.

Na podlagi navedenega je Vrhovno sodišče ugotovilo, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena in je zato v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.