Legislator Giurisprudenza & Legislazione
Sodba I Ips 140/95 ECLI:SI:VSRS:1996:I.IPS.140.95 Generato dall'IA

Supreme Court dismisses appeal on legal certainty due to alleged error of fact regarding theft amount threshold.

Numero d'incarto Sodba I Ips 140/95
Autorità giudiziaria
Giurisdizione Slovenia (SI)
Data della decisione
Esito del giudizio Respinto (Dismissed)

Sintesi Legislator

Generato dall'IA

The Supreme Court of Slovenia rejected the defense's request for protection of legal certainty against a final conviction for theft and attempted obstruction of official duties. The defense argued that the court failed to prove the stolen amount exceeded half the average monthly salary, a required element for aggravated theft, and questioned the characterization of the police officer's actions. The court ruled that the lower court correctly established all legal elements of the crimes and that the defense's claim constituted an error of fact rather than a procedural violation, thus barring the appeal under Article 420(2) of the Criminal Procedure Act.

Regesto Legislator

Generato dall'IA

Article 420(2) of the Criminal Procedure Act; Article 211(1) and Article 302(4) of the Criminal Code; A request for protection of legal certainty based on an alleged error of fact regarding the qualification of a crime's elements is inadmissible if the lower court's factual findings are supported by evidence and the appeal does not reveal a violation of law.

Parole chiave

Generato dall'IA
protection of legal certainty error of fact aggravated theft threshold attempted obstruction of official duties Criminal Procedure Act final judgment admissibility of appeal status giuridico anteriore

Disposizioni normative citate

Generato dall'IA
Article 420(2) of the Criminal Procedure Act
Article 211(1) of the Criminal Code
Article 302(4) of the Criminal Code
Article 425 of the Criminal Procedure Act
Generato dall'IA

Ti chiedi come si applica questa sentenza alla tua fattispecie?

Analizza questa decisione insieme alla legislazione federale e cantonale, ai commentari e alla giurisprudenza successiva in Legislator AI.

Apri in Legislator →

Testo completo

Zahteva zagovornika obs. B.S. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

1) Zagovornik obsojenca s tem, ko v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da ni ugotovljeno oziroma obsojencu dokazano, da si je hotel protipravno prilastiti znesek, ki bi presegal polovico uradno objavljene povprečne mesečne plače, uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Iz tega razloga pa po določilu II. odstavka 420. člena ZKP ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti.

2) Dejanje policista A.T., ki je obsojenca hotel legitimirati, ko je opazil, da je obsojenec vzel iz ženske torbice denarnico, je nedvomno opravljanje nalog javne varnosti.

[OBRAZLOŽITEV]

S sodbo Okrožnega sodišča v L., z dne 14.3.1995, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v L., z dne 1.6.1995, je bil obs. B.S. spoznan za krivega kaznivega dejanja tatvine po I.odstavku 211.člena KZ in poskusa kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja uradni osebi po IV.odstavku 302.člena KZ v zvezi s čl.22 KZ. Za kaznivo dejanje po I.odstavku 211.člena KZ mu je bila določena kazen 8 mesecev zapora, za poskus kaznivega dejanja po IV.odstavku 302.člena KZ pa kazen 1 leta zapora, nato pa mu je bila izrečena enotna kazen 1 leta in 6 mesecev zapora. V izrečeno kazen mu je bil vštet pripor od 18.1.1995 od 19.ure dalje.

Obsojenčev zagovornik je dne 1.9.1995 vložil zoper pravnomočno sodbo zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uvodoma navaja, da uveljavlja kršitev kazenskega zakona ter kršitve določb kazenskega postopka, predlaga pa, da VS RS pravnomočno sodbo spremeni ali pa obe sodbi razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornik obsojenca s tem, ko v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da ni ugotovljeno oziroma obsojencu dokazano, da si je hotel protipravno prilastiti znesek, ki bi presegal polovico uradno objavljene povprečne mesečne plače, uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Iz tega razloga pa po določilu II.odstavka 420.člena ZKP ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti. V dejanju obsojenca, opisanem pod tč.1 pravnomočne sodbe, pa so podani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja tatvine po I.odstavku 211.člena KZ, pri čemer ni mogoče pritrditi stališču obsojenčevega zagovornika, da bi moral biti v opisu dejanja tudi kvalifikatorni element. V denarnici, ki si jo je obsojenec protipravno prilastil, je bilo sicer res le 4.330 tolarjev, vendar pa je bilo v pravnomočni sodbi podrobno in utemeljeno pojasnjeno, zakaj v dejanju obsojenca niso podani znaki kaznivega dejanja tatvine po II.odstavku 211.člena KZ, torej znaki privilegirane oblike tega kaznivega dejanja.

Prav tako niso utemeljeni pomisleki zagovornika obsojenca o pravilni pravni opredelitvi kaznivega dejanja, opisanega pod tč.2 izreka pravnomočne sodbe. Stališče zagovornika obsojenca, da v izreku pravnomočne sodbe in tudi v njeni obrazložitvi ni konkretizirano "opravljanje posebnih nalog", ni utemeljeno. Kaznivo dejanje po IV.odstavku 302.člena KZ je podano, če storilec dejanje iz I. ali III.odstavka tega člena stori proti uradni osebi, ko ta opravlja naloge javne ali državne varnosti, zasleduje storilca kaznivega dejanja ali pazi na koga, ki mu je vzeta prostost. V dejanju, opisanem pod tč.2 izreka pravnomočne sodbe, so podani in tudi opisani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja uradni osebi po IV.odstavku 302.člena KZ, saj je opisano, da je obsojenec poskušal s silo preprečiti uradno dejanje uradni osebi, ki ga je nameravala opraviti v okviru svojih pravic, ko je opravljala naloge javne varnosti. Dejanje policista A.T., ki je obsojenca hotel

legitimirati, ko je opazil, da je obsojenec vzel iz ženske torbice denarnico, je nedvomno opravljanje nalog javne varnosti, obsojenec pa se je temu s silo uprl in policista napadel. Prav tako pa ni mogoče pritrditi zagovorniku obsojenca, da obrazložitev pravnomočne sodbe ne vsebuje razlogov o tem, zakaj so v dejanju obsojenca podani znaki kaznivega dejanja po IV.odstavku 302.člena KZ.

VS RS je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti. Zato je zahtevo obsojenčevega zagovornika za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425.člen ZKP).