Legislator Giurisprudenza & Legislazione
Sodba I Ips 64/95 ECLI:SI:VSRS:1996:I.IPS.64.95 Generato dall'IA

Appeal dismissed: Claims of procedural error based on factual disputes are inadmissible under ZKP Art. 420(2).

Numero d'incarto Sodba I Ips 64/95
Autorità giudiziaria
Giurisdizione Slovenia (SI)
Data della decisione
Esito del giudizio Respinto (Dismissed)

Sintesi Legislator

Generato dall'IA

The Supreme Court of Slovenia dismissed the defendant's request for protection of legality regarding a traffic offense conviction. The defense argued inconsistencies between court findings and witness statements, claiming violations of procedural rules and the criminal code. The court ruled that challenging factual determinations regarding sudden events or speed constitutes an improper attack on the established facts, which cannot serve as grounds for a procedural appeal under Article 420(2) of the Criminal Procedure Act.

Regesto Legislator

Generato dall'IA

Article 420(2) of the Criminal Procedure Act; Article 425 of the Criminal Procedure Act: A request for protection of legality cannot be filed based on a false or incomplete finding of fact, as such challenges pertain to the merits of the case rather than procedural violations.

Parole chiave

Generato dall'IA
protection of legality false finding of fact inadmissible appeal criminal procedure act procedural violation factual dispute traffic offense misure cautelari

Disposizioni normative citate

Generato dall'IA
Article 420(2) of the Criminal Procedure Act
Article 425 of the Criminal Procedure Act
Article 371(1), point 11 of the Criminal Procedure Act
Article 251(1) and (3) of the Criminal Code 1977
Article 54(1) of the Road Traffic Safety Act
Generato dall'IA

Ti chiedi come si applica questa sentenza alla tua fattispecie?

Analizza questa decisione insieme alla legislazione federale e cantonale, ai commentari e alla giurisprudenza successiva in Legislator AI.

Apri in Legislator →

Testo completo

Zahteva zagovornikov obsojenega J.V. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Vse zatrjevanje obsojenčevih zagovornikov glede vprašanj nenadnega dogodka, primerne hitrosti in vinjenosti predstavlja uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Glede na posebno določbo 2. odstavka 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

[OBRAZLOŽITEV]

Z uvodoma navedenima pravnomočnima sodbama je bil obsojeni J.V. spoznan za krivega kaznivega dejanja ogrožanja javnega prometa po 1. in 3. odstavku 251. člena KZ-77. Izrečena mu je bila pogojna obsodba z določeno kaznijo 6 mesecev zapora in 2 letno preizkusno dobo ter stranska kazen prepovedi vožnje motornih vozil B kategorije za čas 4 mesecev, ki se izvrši.

Obsojenčevi zagovorniki so dne 12.5.1995 vložili zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP, točka 11, in zaradi kršitve zakona v smislu 3. odstavka 420. člena zakona o kazenskem postopku (ZKP). Predlagali so, naj vrhovno sodišče obsojenega J. V. oprosti krivde in kazni ter stranske kazni in odloči, da stroške kazenskega postopka trpi proračun.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Obsojenčevi zagovorniki v zahtevi zatrjujejo, da je precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Teh nasprotij sicer ne navajajo, po pregledu obrazložitev sodb sodišča prve in druge stopnje pa lahko ugotovimo, da v razlogih teh sodb niso spremenjene navedbe v listinah ali zapisnikih o izpovedbah prič. Zagovorniki v bistvu vidijo takšno nasprotje v sklepih sodišča glede obsojenčeve krivde in med tistim, iz česar je obramba izhajala, da torej obsojenec ni kriv za prometno nesrečo, ker se je z vozilom umikal psu, ki je pritekel izza žive meje. Slednje ne more predstavljati kršitve kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, temveč zagovorniki s tem izpodbijajo ugotovljeno dejansko stanje. Vse zatrjevanje obsojenčevih zagovornikov glede vprašanj nenadnega dogodka, primerne hitrosti in vinjenosti predstavlja uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Glede na posebno določbo 2. odstavka 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Tudi kršitev kazenskega zakona, kot jo uveljavljajo obsojenčevi zagovorniki, ni podana. Iz opisa kaznivega dejanja izhajajo vsi zakoniti znaki kaznivega dejanja po 1. in 3. odstavku 251. člena KZ - 77, obsojenčevi zagovorniki pa le uveljavljajo, da v obravnavanem primeru ni podana kršitev po 1. odstavku 54. člena zakona o temeljih varnosti cestnega prometa, s tem pa znova izpodbijajo ugotovljeno dejansko stanje. Isto velja glede vzročne zveze med presenečenjem zaradi psa in nastalo posledico, saj s tem sodišče ni kršilo kazenskega zakona, temveč tudi to vprašanje sodi v okvir ugotovljenega dejanskega stanja.

V tistem delu zahteve, ko obsojenčevi zagovorniki uveljavljajo olajševalne okoliščine na strani obsojenca in predlagajo pogojno obsodbo tudi glede stranske kazni, pa uveljavljajo omilitev kazni, kar pa se v postopku za varstvo zakonitosti ne more uveljavljati.

Vrhovno sodišče je torej ugotovilo, da kršitve zakona, na katere se obsojenčevi zagovorniki v zahtevi sklicujejo, niso podane, zahteva pa je vložena tudi zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato je zahtevo v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.