Legislator Giurisprudenza & Legislazione
Sodba II Ips 442/93 ECLI:SI:VSRS:1994:II.IPS.442.93 Generato dall'IA

Criminal appeal dismissed; appellate court cannot review factual evidence or assessment of proof.

Numero d'incarto Sodba II Ips 442/93
Autorità giudiziaria
Giurisdizione Slovenia (SI)
Data della decisione
Esito del giudizio Respinto (Dismissed)

Sintesi Legislator

Generato dall'IA

The Supreme Court of Slovenia dismissed the criminal appeal filed by the second defendant against the first-instance judgment. The defendant argued that the court incorrectly calculated loan amounts and misinterpreted a certificate, claiming the debt was lower than adjudicated. The court ruled that reviewing the accuracy of evidence assessment and factual findings falls outside the scope of a criminal appeal, which is limited to legal errors.

Regesto Legislator

Generato dall'IA

3. odst. 385.čl. ZPP; 3. odst. 390.čl. ZPP: A criminal appeal court cannot review the correctness of the assessment of evidence or factual findings established by the lower court; appeals must be based on legal errors, not new factual disputes.

Parole chiave

Generato dall'IA
criminal appeal assessment of evidence factual findings scope of appeal legal error moneta di pagamento obbligo di pagamento dazione in pagamento

Disposizioni normative citate

Generato dall'IA
Generato dall'IA

Ti chiedi come si applica questa sentenza alla tua fattispecie?

Analizza questa decisione insieme alla legislazione federale e cantonale, ai commentari e alla giurisprudenza successiva in Legislator AI.

Apri in Legislator →

Testo completo

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Pravilnosti dokazne ocene, na kateri temeljijo dejanske ugotovitve izpodbijanih sodb, revizijsko sodišče ne more presojati.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženec plačati tožnici znesek 5.000 DEM z zamudnimi obrestmi, drugi toženec pa isti tožnici zneska 800 DEM in 4.150 ATS in tožniku znesek 7.212 CHF prav tako z zamudnimi obrestmi, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Tožencema je naložilo plačilo pravdnih stroškov.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo obeh tožencev in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo prve stopnje. Obe sodišči sta ugotovili, da sta tožnika posodila tožencema zneske, ki so navedeni v sodbi. Za drugega toženca sta ugotovili, da mu je tožnik posodil različne zneske v tuji valuti, preračunano v švicarske franke skupaj 12.036 CHF. Od tega je toženec vrnil 4.100 DEM in 1.200 CHF, kar znese skupaj 4.824 CHF in torej dolguje tožniku še 7.212 CHF z zamudnimi obrestmi.

Proti tej sodbi vlaga revizijo drugi toženec in sicer samo v delu, ki se nanaša na njegov dolg do drugega tožnika (tč. 3. sodbe prve stopnje) in na pravdne stroške (tč. 5. sodbe prve stopnje). Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče razveljavi obe sodbi v izpodbijanem delu in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je na podlagi podatkov spisa edini mogoč zaključek, da dolguje drugi toženec tožniku še 4.168 CHF, saj si je sposodil 8.900 CHF in vrnil 4.732 CHF. Sodišče je napačno preračunalo vrnjenih 5.300 DEM v švicarske franke, napačno je tudi presodilo vsebino potrdila z dne 29.3.1991, na katerem je zapisan znesek 12.036 CHF. Ta znesek predstavlja 8.900 dejansko posojenih švicarskih frankov, razlika pa so obresti na posojeni znesek.

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila in Javni tožilec Republike Slovenije se o njej ni izjavil (3. odst. 390.čl. ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Ugotovitev, da vsebuje potrdilo z dne 29.3.1991, glaseče se na 12.036 CHF, dejansko posojeni znesek, ne pa, kot zatrjuje toženec, poleg posojenega zneska 8.900 CHF tudi obresti, je rezultat dokazne ocene in se nanaša samo na dejansko stanje. Pravilnosti dokazne ocene, na kateri temeljijo dejanske ugotovitve izpodbijanih sodb, revizijsko sodišče ne more presojati (3. odst.385.čl. ZPP). Zato je podlaga za revizijsko odločanje ugotovitev, da je tožnik posodil drugemu tožencu znesek 12.036 CHF.

Tudi pravilnost obračunavanja drugih valut v švicarske franke je povsem dejansko vprašanje. Poleg tega pa toženec obračuna s pritožbo ni izpodbijal, kajti tam je navedel le, da prvostopno sodišče ni upoštevalo vseh zneskov, ki so napisani na potrdilu. Glede na to gre za revizijsko novoto, ki ni dovoljena (3. odst. 390.čl. ZPP).

Uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Vsi revizijski razlogi se nanašajo le na dokazno oceno in izračune, torej na dejanska vprašanja, ne pa na pravilno uporabo predpisov. Zato je revizijsko sodišče revizijo drugega toženca zavrnilo kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).