Legislator Giurisprudenza & Legislazione
VSC Sklep I Kp 80763/2022 ECLI:SI:VSCE:2023:I.KP.80763.2022 Generato dall'IA

Appeal dismissed; appeal court upheld first instance bail order based on strong foreign ties and lack of Slovenian ties.

Numero d'incarto VSC Sklep I Kp 80763/2022
Autorità giudiziaria
Giurisdizione Slovenia (SI)
Data della decisione
Esito del giudizio Respinto (Dismissed)

Sintesi Legislator

Generato dall'IA

The appeal court rejected the defendant's lawyer's request to revoke or replace the bail order with a milder measure. The court found the first instance judgment correct, noting strong ties to a foreign country and a lack of ties to Slovenia, alongside prior convictions indicating mobility. Consequently, the court ruled that the bail order was legally sound and necessary to prevent flight.

Regesto Legislator

Generato dall'IA

ZKP 201. 1. odst. 1.; ZKP 201. 2. odst. 2.; ZKP 402. 3. odst. 3.: The second instance court must uphold a first instance bail order if the lower court reasonably established strong foreign ties, lack of local ties, and prior convictions indicating mobility, thereby creating a serious risk of flight.

Parole chiave

Generato dall'IA
bail order flight risk foreign ties lack of local ties prior convictions second instance review procedural correctness mutamento della situazione nel paese d'origine

Disposizioni normative citate

Generato dall'IA
Generato dall'IA
Sodba XI Ips 40033/2010-69
Supreme Court dismisses appeal against detention order based on flight risk due to witness evasion and international warrant. The court rejects the defense's claim of procedural error regarding the legal basis for the detention order. The court held that the defendant's evasion of summons and existence of an international warrant justify the flight risk finding under Article 201 of the Criminal Procedure Act. The court found no contradiction between the detention order's reasoning and the legal basis, as the defendant's evasion and the international warrant were sufficient grounds for the flight risk finding. The court emphasized that the defendant's evasion of summons and the existence of an international warrant justify the flight risk finding under Article 201 of the Criminal Procedure Act. The court found no contradiction between the detention order's reasoning and the legal basis, as the defendant's evasion and the international warrant were sufficient grounds for the flight risk finding. The court emphasized that the defendant's evasion of summons and the existence of an international warrant justify the flight risk finding under Article 201 of the Criminal Procedure Act.
Sklep I Ips 472/2006
Request for protection of legality dismissed because detention order was not served and thus not legally binding.
VSK Sklep I Kp 66022/2024
Appeal against detention order dismissed; no new circumstances or essential facts require detailed re-justification.
Sodba XI Ips 19532/2010-34 (XI Ips 92/2010)
Supreme Court dismisses appeal against detention order when accused flees and fails to defend themselves.
VSRS Sodba XI Ips 10557/2014-167
Supreme Court voids detention order due to failure to provide defense with pre-decision hearing rights.

Ti chiedi come si applica questa sentenza alla tua fattispecie?

Analizza questa decisione insieme alla legislazione federale e cantonale, ai commentari e alla giurisprudenza successiva in Legislator AI.

Apri in Legislator →

Testo completo

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Številni v izpodbijanem sklepu navedeni in pritožbeno neproblematizirani razlogi utemeljujejo obstoj tega pripornega razloga, ki ga je sodišče prve stopenj argumentirano oprlo na močne navezne okoliščine na tujo državo, manjko naveznih okoliščin na Republiko Slovenijo ter na predhodne obsodbe v Nemčiji in Romuniji, ki kažejo na njegovo mobilnost.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z uvodoma navedenim sklepom je senat Okrožnega sodišča v Celju na podlagi drugega odstavka 272. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) obdolžencu podaljšal pripor iz pripornega razloga po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP.

2. Zoper sklep se je pritožil obdolženčev zagovornik, ki smiselno uveljavlja pritožbena razloga kršitve kazenskega zakona in zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da pripor odpravi oziroma podredno, da ga nadomesti z milejšim ukrepom – varščino ali javljanjem na policijsko postajo.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Drugostopenjsko sodišče v okviru uradnega preizkusa pritožbeno izpodbijanega sklepa, ki ga je opravilo v smislu določila petega odstavka 402. člena Zakona o kazenskem postopku, ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti. Pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa pa tudi pritožbene navedbe niso postavile pod vprašaj. V nasprotju s pritožnikom namreč pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zanesljivo dognalo ter razumno in prepričljivo utemeljilo danost vseh razlogov za pripor - da je torej izkazan utemeljen sum storitve obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, njegova begosumnost ter sorazmernost in neogibna potrebnost pripora v smislu določila 20. člena Ustave Republike Slovenije.

5. Pritožbeno sodišče sprejema pod točko 6. obrazložitve argumentirane zaključke sodišča prve stopnje o obstoju utemeljenega suma, da je obdolženi storil očitano mu kaznivo dejanje. Ob pravnomočnosti predhodnih pripornih sklepov se izkaže za brezpredmetno zagovornikovo zatrjevanje o neobstoju utemeljenega suma v le-teh. Do na načelni ravni postavljene pritožbene trditve, da utemeljen sum ob nespremenjenih okoliščinah ne obstoji niti sedaj, se drugostopenjsko sodišče ob pomanjkanju pritožbene konkretizacije vsebinsko ne more opredeliti.

Ni mogoče soglašati s pritožnikom, da zakonski znak kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države v izvršitveni obliki, kot se očita obdolžencu, ko je zakonski znak tudi „namen pridobitve premoženjske koristi zase ali za koga drugega“, naj ne bi bil izkazan. Pritožnik ob lastni dokazni oceni tujčeve izpovedbe spregleda, da je sodišče prve stopnje upoštevalo celotno izpovedbo te priče, ko je ta priča med drugim izpovedala tudi o plačilu za organizirano pot, del katere naj bi izvršil tudi obdolženi. Nenazadnje pa je bila na zaseženem mobilnem telefonu najdena tudi fotografija osebnega dokumenta obdolženčeve žene, ko iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je običajen način delovanja tovrstnih združb, da prevozniki ilegalnih migrantov pošljejo svoje podatke ali podatke drugih oseb (po navadi fotografirane dokumente) z namenom prejema plačila preko Western Union-a. Glede na takšno prvostopenjsko obrazložitev se ni mogoče strinjati s stališčem pritožnika, da pogrešan zakonski znak predmetnega kaznivega dejanja ne bi bil izkazan.

Kot neutemeljeno se ob sklicevanju na sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 57562/2020 z dne 8. 9. 2022 izkaže tudi pritožbeno ponovljeno naziranje, da potnika nista bila izpostavljena realni nevarnosti za življenje in zdravje, s čimer pa naj bi izostala kvalifikatorna okoliščina iz šestega odstavka 308. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Do teh pritožbenih pomislekov sta se v svojih predhodnih odločbah opredelili že pritožbeno sodišče (v sklepu opr. št. I Kp 80763/2022 z dne 7. 2. 2023) kot tudi Vrhovno sodišče, ki je v 9. točki obrazložitve sodbe opr. št. XI Ips 80763/2022 z dne 14. 2. 2023 pojasnilo, da sega takšna pritožbena zahteva na področje pravilne pravne opredelitve obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, kar bo, ko za odreditev oziroma podaljšanje pripora zadošča že obstoj utemeljenega suma storitve temeljne oblike obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, predmet presoje v nadaljnjem sodnem postopku.

6. Sodišče druge stopnje tudi ni podvomilo v pravilnost prvostopnega zaključka o obstoju pripornega razloga begosumnosti. Številni v izpodbijanem sklepu navedeni in pritožbeno neproblematizirani razlogi utemeljujejo obstoj tega pripornega razloga, ki ga je sodišče prve stopenj argumentirano oprlo na močne navezne okoliščine na tujo državo (v kateri ima obdolženi prijavljeno stalno bivališče), manjko naveznih okoliščin na Republiko Slovenijo (ko ga nanjo ne veže prav nobena navezna okoliščina - tukaj nima ne zaposlitve, ne bivališča, ne družine) ter na predhodne obsodbe v Nemčiji in Romuniji, ki kažejo na njegovo mobilnost. Izpodbijan sklep tako vsebuje razumno presojo okoliščin, ki tudi po sodbi sodišča druge stopnje, utemeljujejo sklep o obstoju resne in konkretne nevarnosti, da bi obdolženec v primeru izpustitve na prostost pobegnil iz države z namenom izogniti se predmetnemu kazenskemu postopku. Dejstvo, da je obdolženec državljan Romunije, ki je članice Evropske Unije, pa samo po sebi ne odpravlja njegove begosumnosti. Pritožnik se zato zaman zavzema za drugačno drugostopenjsko odločitev.

7. Za pritožbeno sodišče je v celoti sprejemljiv tudi zaključek sodišča prve stopnje o sorazmernosti in neogibni potrebnosti uporabljenega ukrepa. Prepričljivim razlogom sodišča prve stopnje, da je pripor edini ukrep, s katerim je mogoče zares zagotoviti, da obdolženec ne bo pobegnil in se tako izognil predmetnemu kazenskemu postopku, ni kaj dodati in zato teh zaključkov pritožbene navedbe, ki ostajajo predvsem na načelni ravni ne morejo omajati. Iz spisovnega gradiva ne izhaja, da bi obdolženec sodišču ponudil varščino v smislu določb 197. člena ZKP. Glede na to, da obdolženec v Sloveniji nima urejenega stalnega ali začasnega prebivališča, ko niti ni znano, kje bi se sicer nahajal na prostosti, kar bi omogočalo morebitno odločanje o milejšem ukrepu javljanja na policijski postaji po 195.b členu ZKP, pa v drugačno pritožbeno presojo ne vodi niti pritožbeno predstavljena hipotetična situacija, da bi si obdolženi lahko najel sobo v hotelu ali motelu ali kje drugje. Pritožbeno predlagana milejša osebna omejevalna ukrepa se zato izkažeta za neutemeljena.

8. Drugostopenjsko sodišče tako ugotavlja, da pritožbene navedbe niso utemeljene, da je torej sodišče prve stopnje v celoti pravilno in popolno ugotovilo pravno relevantno dejansko stanje in da tudi ni zagrešilo pritožbeno uveljavljanih kršitev. Ker se sodišču prve stopnje tudi ni primerila nobena od uradoma upoštevnih kršitev, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno. Pravno podlago za takšno odločitev daje določilo tretjega odstavka 402. člena ZKP.

9. Če bo za obdolženca nastala dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (prvi odstavek 95. člena ZKP), bo sodno takso za zavrnitev te pritožbe odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.