Appeal dismissed; court upheld costs based on partial success ratio of 48% despite disputed liability foundation.
Sintesi Legislator
Generato dall'IAThe appeal was dismissed, and the first-instance court's decision regarding costs was fully confirmed. The plaintiff argued that the court failed to separately evaluate her success regarding the liability foundation versus the final compensation amount, requesting a higher success rate. The appellate court rejected this, ruling that the specific circumstances of the case dictated a single evaluation method based on the final success ratio, which was approximately 48% given the claim was nearly half the awarded amount.
Regesto Legislator
Generato dall'IAZPP 154. člen 2. odstavek; ZPP 365. člen 2. točka: When circumstances dictate a single method for assessing a party's success in a specific case, separate evaluation of the liability foundation and compensation amount is not required if the final success ratio accurately reflects the outcome.
Parole chiave
Generato dall'IADisposizioni normative citate
Generato dall'IADecisioni correlate
Generato dall'IATesto completo
I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v odločitvi glede stroškov v celoti potrdi (III. točka sodbenega izreka).
II. Tožnica naj sama krije stroške svoje pritožbe.
[JEDRO]
Okoliščine primera so tisto merilo, ki narekuje izbor metode oziroma načina vrednotenja uspeha stranke v konkretni pravdi, ki je lahko tudi ločen glede na "temelj" in "višino", ni pa to pravilo ali ustaljena in enotna sodna praksa. Taka metoda je razumna zlasti tedaj, če bi ob nizki odškodnini (in pretiranem zahtevku) delni uspeh tožeče stranke zaradi matematične odločitve o stroških glede na končni uspeh ob približno enaki višini potrebnih stroškov na obeh straneh prisojena odškodnina izgubila svoj pomen, saj bi jo izničila stroškovna odločitev. Obravnavani primer ni tak.
[OBRAZLOŽITEV]
1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožničinemu tožbenemu zahtevku in toženki naložilo, da ji plača 16.652,50 EUR odškodnine (I.), v presežku za 18.084,37 EUR pa je njen tožbeni zahtevek zavrnilo (II.). Toženki je naložilo še plačilo 3.061,09 EUR tožničinih stroškov (III.)
2. Odločitev o odškodnini je pravnomočna, zoper odločitev o stroških pa se pritožuje tožnica, ki meni, da bi ji sodišče moralo prisoditi 4.766,38 EUR in predlaga spremembo odločitve v tej smeri, opredeljuje pa tudi svoje pritožbene stroške. Sodišču očita, da ni posebej upoštevalo njenega uspeha po temelju, pač pa je odločalo le upoštevaje končni uspeh, čeprav je bil sporen zlasti temelj zahtevka. Tako je bil strošek izvedenca ter za ogled na kraju v celoti potreben za ugotavljanje temelja toženkine obveznosti. Tudi strošek za izvedenca medicinske stroke je bil potreben tako glede temelja kot glede višine. Tako sklene, da bi njen uspeh moral biti ocenjen na 74 %, ne le na 48 %.
3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.
4. Pritožba ni utemeljena.
5. Odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka je glede na končni uspeh strank popolnoma pravilna in zakonita; temelji na delnem uspehu v pravdi, o čemer je odločitev že pravnomočna, na neizpodbijani odmeri potrebnih stroškov obeh strank ter na določbi 2. odst. 154. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki določa: „Če stranka deloma zmaga v pravdi, lahko sodišče glede na doseženi uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške, ali pa ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki in intervenientu ustrezen del stroškov.“
6. Okoliščine primera so torej tisto merilo, ki narekuje izbor metode oz. načina vrednotenja uspeha stranke v konkretni pravdi, ki je lahko tudi ločen glede na „temelj“ in „višino“, ni pa to pravilo ali ustaljena in enotna sodna praksa. Taka metoda je razumna zlasti tedaj, če bi ob nizki odškodnini (in pretiranem zahtevku) delni uspeh tožeče stranke zaradi matematične odločitve o stroških le glede na končni uspeh ob približno enaki višini potrebnih stroškov na obeh straneh prisojena odškodnina izgubila svoj pomen, saj bi jo izničila stroškovna odločitev. Obravnavani primer ni tak. Tožnici je bilo prisojenih 16.652,50 EUR odškodnine in 3.061,09 EUR stroškov postopka. Njen zahtevek je bil skoraj za polovico pretiran, kar je privedlo do tega, da ji stroški, ki so bili zaradi pretiranega zahtevka pretirani, ne gredo v celoti, pač pa sorazmerno uspehu. Ta je, glede na to, da je zahtevala 34.736,78 EUR, prejela pa 16.652,50 EUR, približno 48 %, kot je to pravilno izračunalo sodišče prve stopnje. Tega ne spremeni dejstvo, da je bil sporen tudi temelj zahtevka in da so se posamezni dokazi izvajali (tudi) zaradi ugotavljanja (so)krivde in vzročne zveze, ki sta elementa odškodninske obveznosti in sodita zlasti v tim. „temelj“, saj je to v odškodninskih sporih prej pravilo kot izjema (da je namreč sporen tudi temelj toženčeve obveznosti). Okoliščine konkretne pravde torej ne narekujejo drugačnega načina ugotavljanja uspeha strank v postopku, kot ga je uporabilo prvostopenjsko sodišče.
7. Pritožbo je bilo zato treba zavrniti in odločitev o stroških sodišča prve stopnje potrditi (2. tč. 365. čl. ZPP), posledično pa mora tožnica sama kriti tudi svoje pritožbene stroške (1. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP).