Appeal court rejects request for legality protection regarding revocation of probation due to prior crime. The Supreme Court dismisses the appeal. The defendant committed the crime before probation was granted. The court finds no legal error in the lower court's decision. The request for legality protection is inadmissible. The appeal is dismissed. The defendant is exempt from court fees.
Sintesi Legislator
Generato dall'IAThe Supreme Court of Slovenia dismissed the request for legality protection filed by the defense lawyer against a final judgment revoking probation. The defense argued that the crime occurred after probation was granted, but the court found the crime happened between April 12 and 13, 2012, while the probation sentence was issued on February 13, 2014. Consequently, the court ruled that all statutory conditions for revoking probation under Article 60(1) of the Criminal Code were met, and the request was rejected as an attempt to challenge the established facts rather than a legal error.
Regesto Legislator
Generato dall'IAArticle 60(1) of the Criminal Code; Article 420(2) of the Criminal Procedure Act: A request for legality protection is inadmissible if it seeks to challenge the court's finding of fact rather than a legal error, and probation must be revoked if the offender committed a crime before the probation sentence was issued.
Parole chiave
Generato dall'IADisposizioni normative citate
Generato dall'IAGiurisprudenza citata
Generato dall'IADecisioni correlate
Generato dall'IATesto completo
I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.
II. Obsojenec se oprosti plačila sodne takse.
[JEDRO]
V skladu z določbo prvega odstavka 60. člena KZ-1 sodišče prekliče pogojno obsodbo, če po njenem izreku ugotovi, da je obsojenec storil kaznivo dejanje, preden je bil pogojno obsojen, in če sodi, da ne bi bilo podlage za pogojno obsodbo, če bi se vedelo za to dejanje. V konkretnem primeru je trditev obsojenčeve zagovornice, da kaznivo dejanje, ki je predmet izpodbijane sodbe ni bilo storjeno preden je bil obsojenec pogojno obsojen, neutemeljena. Iz opisa kaznivega dejanja velike tatvine izhaja, da je obsojenec kaznivo dejanje storil v času od 22.00 ure dne 12. 4. 2012 do 07.00 ure dne 13. 4. 2012. Sodba Okrajnega sodišča v Ljubljani V K 51622/2013, s katero je bil obsojenec spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja po prvem odstavku 300. člena KZ-1 in s katero je bila obsojencu izrečena pogojna obsodba, ki jo je višje sodišče v tem postopku preklicalo, je bila izdana dne 13. 2. 2014. Že iz datuma izdaje obsodilne sodbe v zadevi V K 51622/2013 je razvidno, da je obsojenec obravnavano kaznivo dejanje storil, preden je bil pogojno obsojen. Za preklic pogojne obsodbe so zato obstajali vsi pogoji, določeni v prvem odstavku 60. člena KZ-1, ki jih je pritožbeno sodišče podrobno obrazložilo v 7. točki obrazložitve sodbe.
[OBRAZLOŽITEV]
A. 1. Obsojeni M. H. je bil s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani I K 58174/2012 z dne 24. 5. 2016 spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena v zvezi z 20. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Sodišče mu je izreklo kazen eno leto zapora. Odločilo je, da se obsojenca oprosti plačila stroškov kazenskega postopka, ter da potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika obremenjujejo proračun. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo II Kp 58174/2012 z dne 20. 10. 2016 ugodilo pritožbi državnega tožilca in izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojencu na podlagi prvega odstavka 60. člena KZ-1 preklicalo pogojno obsodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 13. 2. 2014, v kateri je bila obsojencu zaradi kaznivega dejanja po prvem odstavku 300. člena KZ-1 določena kazen osem mesecev zapora s preizkusno dobo štirih let. Pritožbeno sodišče je obsojencu po pravilih o steku izreklo enotno kazen eno leto in sedem mesecev zapora. Pritožbo obsojenčevega zagovornika je zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da se obsojenec oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka.
2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je vložila zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenčeva zagovornica, kot navaja v uvodu zahteve, zaradi bistvenih kršitev določb Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in napačne uporabe materialnih predpisov. V obrazložitvi zahteve trdi, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, da je podano nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in zapisnikov o izpovedbah v postopku, da sodišče ni dokazno ocenilo obsojenčevega zagovora, da na kraju storitve kaznivega dejanja niso bili najdeni dokazi, ki bi obremenjevali obsojenca, ter da je sodišče napačno uporabilo kazenski zakon pri preklicu pogojne obsodbe. Vrhovnemu sodišču predlaga, da obsojenca "oprosti očitanega kaznivega dejanja".
3. Vrhovni državni tožilec Hinko Jenull je v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP, predlagal njeno zavrnitev. Navedel je, da zahteva za varstvo zakonitosti pri uveljavljanju določenih kršitev ni konkretizirana, da nedovoljeno izpodbija dejansko stanje, da sta oceno obsojenčevega zagovora podali tako sodišče prve kot druge stopnje, da so za preklic pogojne obsodbe obstajali vsi pogoji po prvem odstavku 60. člena KZ-1, ter da ima sodba pritožbenega sodišča zadostne vsebinske razloge v zvezi s preklicem pogojne obsodbe.
4. Z odgovorom Vrhovnega državnega tožilstva sta bila obsojenec in njegova zagovornica seznanjena, vendar se o njem nista izjavila.
B. 5. Vrhovno sodišče je v sodbi I Ips 346/2008 z dne 23. 10. 2008 v zvezi z razlago določbe prvega odstavka 424. člena ZKP obrazložilo, da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi in katere mora vložnik konkretizirati. Vložnik mora kršitve zakona, ki jih uveljavlja razločno pojasniti oziroma utemeljiti. Prav slednje je nujen pogoj za to, da bo sodišče lahko preizkusilo utemeljenost zahteve. Sodišče je pooblaščeno in dolžno preizkušati obstoj kršitev, zaradi katerih je zahteva dovoljena, če se vložnik nanje sklicuje oziroma jih utemeljuje. Ni dovolj, da se sklicuje le na vrsto oziroma na tip kršitve, ne da bi jo konkretiziral in substanciral razloge, iz katerih je bilo to izredno pravno sredstvo vloženo. Golo sklicevanje na pritožbene navedbe ne zadostuje. Zahteva za varstvo zakonitosti je samostojno pravno sredstvo, s katerim upravičenci do njene vložitve uveljavljajo le kršitve zakona. Navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti morajo biti v tolikšni meri razumljive, da je mogoče ugotoviti njihov pomen.
6. Obsojenčeva zagovornica s trditvijo v zahtevi, da je podano nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in zapisnikov o izpovedbah prič v postopku, nakazuje na absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Uveljavljane kršitve pa ne konkretizira, saj ne pojasni v katerem delu so razlogi sodbe v nasprotju z listinami in zapisniki o zaslišanju prič, zato te kršitve v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče preizkusiti.
7. Neutemeljena je tudi trditev zahteve, da izpodbijana pravnomočna sodba ne vsebuje dokazne ocene obsojenčevega zagovora. Sodišče prve stopnje je oceno obsojenčevega zagovora podalo v 6. in 7. točki razlogov sodbe, v katerih je obširno pojasnilo, zakaj zagovoru obsojenca ne verjame. Višje sodišče se je do pritožbenih trditev v zvezi z obsojenčevim zagovorom opredelilo v 7. točki razlogov sodbe.
8. Obsojenčeva zagovornica z navedbami v zahtevi, da se je obsojenec v času storitve kaznivega dejanja nahajal doma, da na kraju kaznivega dejanja niso bili najdeni dokazi, ki bi obremenjevali obsojenca, da sodba ne dosega dokaznega standarda, potrebnega za obsodilno sodbo, da je izvedensko mnenje "dokaznopravno in procesnopravo sporno", ter da so bili cigaretni ogorki na kraj storitve kaznivega dejanja prineseni z namenom prikritja resničnih storilcev kaznivega dejanja, ne uveljavlja kršitve zakona, temveč izraža nestrinjanje z dokazno presojo sodišča prve in druge stopnje v izpodbijani pravnomočni sodbi. Po vsebini te trditve v zahtevi za varstvo zakonitosti pomenijo izpodbijanje s pravnomočno odločbo ugotovljenega dejanskega stanja; iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti v skladu z določbo drugega odstavka 420. člena ZKP ni mogoče vložiti.
9. Obsojenčeva zagovornica kršitev kazenskega zakona uveljavlja s trditvijo, da je pritožbeno sodišče neutemeljeno preklicalo pogojno obsodbo, ki je bila obsojencu izrečena s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani V K 51622/2013 z dne 13. 2. 2014 "ker kaznivo dejanje ni bilo storjeno, preden je bil obsojenec pogojno obsojen".
10. V skladu z določbo prvega odstavka 60. člena KZ-1 sodišče prekliče pogojno obsodbo, če po njenem izreku ugotovi, da je obsojenec storil kaznivo dejanje, preden je bil pogojno obsojen, in če sodi, da ne bi bilo podlage za pogojno obsodbo, če bi se vedelo za to dejanje. V konkretnem primeru je trditev obsojenčeve zagovornice, da kaznivo dejanje, ki je predmet izpodbijane sodbe ni bilo storjeno preden je bil obsojenec pogojno obsojen, neutemeljena. Iz opisa kaznivega dejanja velike tatvine izhaja, da je obsojenec kaznivo dejanje storil v času od 22.00 ure dne 12. 4. 2012 do 07.00 ure dne 13. 4. 2012. Sodba Okrajnega sodišča v Ljubljani V K 51622/2013, s katero je bil obsojenec spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja po prvem odstavku 300. člena KZ-1 in s katero je bila obsojencu izrečena pogojna obsodba, ki jo je višje sodišče v tem postopku preklicalo, je bila izdana dne 13. 2. 2014. Že iz datuma izdaje obsodilne sodbe v zadevi V K 51622/2013 je razvidno, da je obsojenec obravnavano kaznivo dejanje storil, preden je bil pogojno obsojen. Za preklic pogojne obsodbe so zato obstajali vsi pogoji, določeni v prvem odstavku 60. člena KZ-1, ki jih je pritožbeno sodišče podrobno obrazložilo v 7. točki obrazložitve sodbe.
C. 11. Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti ni ugotovilo kršitev zakona iz prvega odstavka 420. člena ZKP, zahteva za varstvo zakonitosti pa je bila vložena tudi zaradi nedovoljenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Vrhovno sodišče je zato zahtevo zagovornice obsojenega M. H. za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).
12. Ker je obsojenec po podatkih sodbe sodišča prve stopnje brez zaposlitve, prihodkov in premoženja ter oče šestih mladoletnih otrok, ga je Vrhovno sodišče na podlagi četrtega odstavka 95. člena v zvezi z 98.a členom ZKP oprostilo plačila sodne takse.