Legislator Giurisprudenza & Legislazione
VSRS sklep III Ips 76/2014 ECLI:SI:VSRS:2015:III.IPS.76.2014 Generato dall'IA

Supreme Court dismisses request for legal protection due to lack of objective benefit and departure from precedent.

Numero d'incarto VSRS sklep III Ips 76/2014
Autorità giudiziaria
Giurisdizione Slovenia (SI)
Data della decisione
Esito del giudizio Respinto (Dismissed)

Sintesi Legislator

Generato dall'IA

The Supreme Court rejected the Prosecutor General's request for legal protection against a lower court's cost award following the plaintiff's withdrawal of their trademark infringement lawsuit. The court found that the lower court's interpretation of cost liability did not constitute a departure from established precedent because the cited cases involved different factual scenarios. Consequently, the request failed to meet the statutory requirement of objective benefit necessary for such a remedy.

Regesto Legislator

Generato dall'IA

ZPP 367.a odst. 1; ZPP 385. odst. 2, 385. odst. 3: A request for legal protection is inadmissible if the applicant fails to demonstrate that the contested decision departs from established case law or that the legal question raised is of significant importance for the development of law through judicial practice.

Parole chiave

Generato dall'IA
legal protection request objective benefit requirement departure from precedent costs of litigation withdrawal of claim trademark infringement procedural remedy dazi doganali non pagati

Disposizioni normative citate

Generato dall'IA
ZPP 158. člen
ZPP 188. člen
ZPP 367.a člen
ZPP 385. člen
ZPP 374. člen
ZPP 391. člen
ZIL-1 77. člen

Giurisprudenza citata

Generato dall'IA
VSM I Cp 1097/2013
(1): Navajajo se odločbe VSM I Cp 1097/2013, VSK Cp 592/2012 in VSL I Cpg 1109/2013.
VSK Cp 592/2012
(1): Navajajo se odločbe VSM I Cp 1097/2013, VSK Cp 592/2012 in VSL I Cpg 1109/2013.
VSL I Cpg 1109/2013
(1): Navajajo se odločbe VSM I Cp 1097/2013, VSK Cp 592/2012 in VSL I Cpg 1109/2013.
Generato dall'IA

Ti chiedi come si applica questa sentenza alla tua fattispecie?

Analizza questa decisione insieme alla legislazione federale e cantonale, ai commentari e alla giurisprudenza successiva in Legislator AI.

Apri in Legislator →

Testo completo

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrže.

[JEDRO]

Čeprav Vrhovna državna tožilka navaja, da izpodbijani sklep odstopa od sodne prakse višjih sodišč, to ne drži. Iz citirane sodne prakse namreč ne izhaja, da bi bile te odločitve vezane na primerljivo situacijo iz izpodbijanega sklepa. Zato odstop od sodne prakse višjih sodišč ni izkazan. Pa tudi sicer iz postavljenega vprašanja ne izhaja njegova pomembnost za razvoj prava preko sodne prakse, saj je dilema razlage „izpolnitve zahtevka“ pri uporabi 158. člena ZPP po sami naravi stvari vezana na okoliščine posamezne zadeve, kar je razvidno tudi iz predlaganega vprašanja. Zato tudi odgovor na postavljeno vprašanje ni pomemben za razvoj prava preko sodne prakse, saj je uporaba 158. člena ZPP v tem primeru ozko zamejena z umikom tožbe iz razloga odpovedi pravici iz a. točke 77. člena ZIL-1.

Ker pogoj objektivne koristi iz prvega odstavka 367.a člena ZPP ni izpolnjen, je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrglo.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je izdalo sklep o ustavitvi postopka, saj je tožnica v soglasju s toženko umaknila tožbo (tretji odstavek 188. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) (I. točka izreka). Tožnici pa je na podlagi prvega odstavka 158. člena ZPP naložilo povrnitev pravdnih stroškov toženke v višini 1.758,00 EUR (II. točka izreka).

2. Sodišče druge stopnje je s sklepom zavrnilo pritožbo tožnice zoper stroškovno odločitev sodišča prve stopnje.

3. Zoper sklep sodišča druge stopnje vlaga Vrhovno državno tožilstvo zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlaga razveljavitev sklepov sodišč druge in prve stopnje ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje.

4. Zahteva za varstvo zakonitosti je bila vročena strankam spora, ki nanjo nista odgovorili.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrže.

6. Stroškovni sklep ima naravo akcesorne odločbe, s katero se ne odloča meritorno o sporu in zato nima lastnosti končnosti v procesnem smislu, to je, da bi se z njim postopek pravnomočno končal. Zato stroškovni sklep ne spada med sklepe, zoper katere je revizija dopustna po določbah 384. člena ZPP. Ker revizije zoper stroškovni sklep ni, pa je zahteva za varstvo zakonitosti dovoljena (drugi odstavek 385. člena ZPP).

7. Po določbi tretjega odstavka 385. člena ZPP Vrhovno državno tožilstvo vloži zahtevo za varstvo zakonitosti, če so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 367.a člena ZPP, torej enaki pogoji kot za dopustitev revizije.

8. Zahteva za varstvo zakonitosti izpostavlja, da bi odločitev o vprašanju, „ali je mogoče enostransko izjavo tožene stranke, ki ima za posledico izgubo njenih podeljenih ali registriranih pravic, šteti za izpolnitev tožbenega zahtevka, postavljenega v pravdi, zaradi česar je tožeča stranka po posebnem pravilu iz prvega odstavka 158. člena ZPP razbremenjena dolžnosti povračila pravdnih stroškov nasprotni stranki“, pomembno vplivalo na sodno prakso glede odmere pravdnih stroškov v primeru umika tožbe. Ob tem navaja neobstoj primerljive sodne prakse Vrhovnega sodišča ter odstop od sodne prakse višjih sodišč.(1)

9. Predlagano vprašanje je vezano na uporabo 158. člena ZPP glede odmere stroškov, in sicer v primeru umika tožbe, ker se je toženka v skladu z a. točko 77. člena Zakona o industrijski lastnini (v nadaljevanju ZIL-1) odpovedala pravici do znamke „J.“. Ker je tožnica vložila tožbo za izbris znamke iz registra in prepoved uporabe znaka „J.“, Vrhovna državna tožilka v zvezi s takojšnjim umikom tožbe utemeljuje smiselno razlago pojma „izpolnitve zahtevka“. Ta naj bi zajemal tudi situacijo odpovedi znamki.

10. Čeprav Vrhovna državna tožilka navaja, da izpodbijani sklep odstopa od sodne prakse višjih sodišč, to ne drži. Iz citirane sodne prakse namreč ne izhaja, da bi bile te odločitve vezane na primerljivo situacijo iz izpodbijanega sklepa. Zato odstop od sodne prakse višjih sodišč ni izkazan.(2) Pa tudi sicer iz postavljenega vprašanja ne izhaja njegova pomembnost za razvoj prava preko sodne prakse, saj je dilema razlage „izpolnitve zahtevka“ pri uporabi 158. člena ZPP po sami naravi stvari vezana na okoliščine posamezne zadeve, kar je razvidno tudi iz predlaganega vprašanja. Zato tudi odgovor na postavljeno vprašanje ni pomemben za razvoj prava preko sodne prakse, saj je uporaba 158. člena ZPP v tem primeru ozko zamejena z umikom tožbe iz razloga odpovedi pravici iz a. točke 77. člena ZIL-1.

11. Ker pogoj objektivne koristi iz prvega odstavka 367.a člena ZPP ni izpolnjen,(3) je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrglo (374. člen ZPP v zvezi z drugim odstavkom 391. člena ZPP).

---.---

Op. št. (1): Navajajo se odločbe VSM I Cp 1097/2013, VSK Cp 592/2012 in VSL I Cpg 1109/2013.

Op. št. (2): Sklep VSL I Cpg 1109/2013 z dne 15. 10. 2013 je vezan na učinke priznanja terjatve v postopku prisilne poravnave; sklep VSM I Cp 1097/2013 z dne 4. 2. 2014 pa obravnava situacijo izdaje odločbe v upravnem postopku. Sklepa VSK Cp 592/2012 pa v bazi sodne prakse ni, medtem ko zahtevi za varstvo zakonitosti ni bil priložen.

Op. št. (3): Prim. tudi Galič, A., Uvodna pojasnila k spremembam zakona v Zakon o pravdnem postopku (ZPP), Uradni list RS, Ljubljana, 2008, str. 61.