Supreme Court dismisses appeal filed by non-lawyer in administrative dispute for fee deferral due to lack of bar exam qualification.

I. Pritožba se zavrže.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške tega postopka.

[JEDRO]

Vlogo, ki jo je tožnik naslovil „pritožba in zahtevek za varstvo zakonitosti - revizija“ je Vrhovno sodišče obravnavalo kot pritožbo, ker je zoper sklep sodišča prve stopnje o odlogu plačila sodne takse dopustno pravno sredstvo le pritožba. Pritožbo je Vrhovno sodišče zavrglo kot nedovoljeno, ker jo je tožnik vložil sam in ni niti v postopku pred sodiščem prve stopnje niti v pritožbi izkazal in tudi ne zatrjeval, da ima opravljen pravniški državni izpit. S tem ni kršena pravica stranke do pravnega sredstva (25. člen URS).

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov predlog za odlog plačila sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje v tem upravnem sporu in sodne takse za postopek o zahtevi za izdajo začasne odredb, vloženi hkrati s tožbo.

2. Zoper navedeni sklep sodišča prve stopnje je tožnik vložil vlogo, ki jo je naslovil „pritožba in zahtevek za varstvo zakonitosti – revizija“. Sodišče prve stopnje jo je Vrhovnemu sodišču predložilo kot pritožbo.

K I. točki izreka:

3. Pritožba ni dovoljena.

4. Ker je po določbah Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zoper sklep sodišča prve stopnje o odlogu plačila sodne takse dopustno pravno sredstvo le pritožba, je Vrhovno sodišče tožnikovo vlogo z dne 30. 4. 2015 obravnavalo le kot pritožbo.

5. Po določbi tretjega odstavka 1. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) se v postopkih odločanja glede plačil sodnih taks po tem zakonu smiselno uporabljajo določbe zakonov, ki urejajo posamezne postopke, za katere se plačujejo sodne takse, razen če ta zakon ne določa drugače.

6. V tej zadevi gre za plačilo sodne takse v upravnem sporu, zato se uporablja Zakon o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Ta v drugem odstavku 22. člena določa, da lahko stranka v postopku s pritožbo (in izrednimi pravnimi sredstvi) opravlja dejanja samo po pooblaščencu, ki ima opravljen pravniški državni izpit. Ustavnost te določbe je presojalo Ustavno sodišče RS, ki je v odločbi U-I-69/07 z dne 4. 12. 2008 (Ur. l. RS, št. 119/2008) ugotovilo, da ni v neskladju z Ustavo RS.

7. Ob uporabi četrtega odstavka 86. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) o zastopanju strank v primeru uporabe izrednih pravnih sredstev,

ki se v tej zadevi primerno uporablja na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1, se je v upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča ustalilo stališče, da je tudi pritožba kot redno pravno sredstvo v upravnem sporu, ki jo vloži stranka sama in pri tem izkaže, da ima opravljen pravniški državni izpit, vložena po osebi, ki ima to pravico.(1)

8. Po določbi četrtega odstavka 343. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 pritožba ni dovoljena, če jo vloži nekdo, ki nima te pravice.

9. Ker je tožnik vložil pritožbo sam in ni niti v postopku pred sodiščem prve stopnje niti v pritožbi izkazal in tudi ne zatrjeval, da ima opravljen pravniški državni izpit, je pritožbo vložila oseba, ki te pravice nima.

10. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 343. člena ZPP

v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 pritožbo kot nedovoljeno

zavrglo.

11. Glede na prvi odstavek 95. člena ZUS-1 lahko stranke vložijo revizijo le zoper sklep sodišča prve stopnje, s katerim je bila ugotovljena ničnost izpodbijanega upravnega akta po 68. členu ZUS-1. Ker v obravnavani zadevi ne gre za tak primer, tožnikova vloga z dne 30. 4. 2015, če jo sam šteje za revizijo zoper sklep sodišča prve stopnje, taka revizija ni dovoljena. Tudi če bi bila revizija, pa bi jo Vrhovno sodišče lahko obravnavalo le, če bi jo vložila oseba, ki pri tem izkaže,

da ima opravljen pravniški državni izpit, česar pa kot je Vrhovno sodišče pojasnilo že v 9. točki obrazložitve tega sklepa, tožnik ni storil.

12. ZUS-1 zahteve za varstvo zakonitosti kot posebnega izrednega pravnega sredstva v upravnem sporu ne dopušča. Zato Vrhovno sodišče tožnikove vloge z dne 30. 4. 2015 kot zahteve za varstvo zakonitosti ni obravnavalo, čeprav je tožnik v njej takšno pravno sredstvo omenjal.

13. K navedenemu Vrhovno sodišče še dodaja, da so sodniki pri odločanju vezani na ustavo in zakon (125. člen Ustave RS). Zato nikomur ne smejo dati več pravic, kot mu jih dajeta Ustava RS in zakon. Torej tudi pritožbe, ki jo vloži stranka sama in ne izkaže, da ima opravljen pravniški državni izpit, sodišče ne sme obravnavati kot dovoljene, temveč jo mora zavreči. S tem pa, kot je presodilo že Ustavno sodišče v odločbi, navedeni v 6. točki te obrazložitve, ni kršena pravica stranke do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS.

14. O zadevi je odločala sodnica poročevalka na podlagi prvega odstavka 346. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, ki določa, da lahko nedovoljeno pritožbo zavrže s sklepom že sodnik poročevalec, če ob preizkusu ugotovi, da pritožba ni dovoljena.

K II. točki izreka:

15. Odločitev o stroških temelji na prvem odstavku 165. člena in prvem odstavku 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.

----

(1) Prim. npr.

I Up 316/2014 z dne 29. 9. 2014.