Appeal allowed; first instance court dismissed liability due to procedural errors and failure to assess facts. The court reversed the judgment and remanded the case for retrial.
Sintesi Legislator
Generato dall'IAThe appellate court allowed the appeal and revoked the first-instance judgment, ordering a retrial due to significant procedural violations. The lower court failed to conduct a proper evidentiary assessment under Article 8 of the Civil Procedure Act and did not rule on whether the plaintiff fell due to slippery steps, a crucial element for liability. Furthermore, the court ignored the plaintiff's request for a construction expert opinion regarding unsuitable tiles and failed to address the potential criminal liability of the insured party, leading to the reversal of the decision.
Regesto Legislator
Generato dall'IAArticle 8 of the Civil Procedure Act; Article 339(2)(14) of the Civil Procedure Act: The court must conduct a proper evidentiary assessment and rule on essential facts; failure to do so or to address contradictory evidence requires the judgment to be set aside and the case remanded for retrial.
Parole chiave
Generato dall'IADisposizioni normative citate
Generato dall'IAGiurisprudenza citata
Generato dall'IADecisioni correlate
Generato dall'IATesto completo
I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.
II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.
[JEDRO]
Zunanje stopnice pred vhodom v stanovanjsko hišo, obložene s keramiko, same po sebi niso nevarna stvar, hoja pa njih pa ne nevarna dejavnost. Gre za vsakodnevno običajno dejavnost, iz katere ne izvira večja škodna nevarnost za okolico. Tudi, če stopnice zaradi mokrote postanejo spolzke in s tem njihova uporaba postane bolj rizična, to narave odgovornosti ne spremeni. O tem je stališče sodne prakse enotno.
Sodišče ni opravilo dokazne ocene skladno z 8. členom ZPP ter se ni opredelilo do bistvene okoliščine, ali je tožnik padel zaradi spolzkih stopnic, kar bi lahko predstavljalo podlago za odgovornost tožene stranke. Zavzeti pa bo moralo tudi stališče glede trditev o krivdni odgovornosti zavarovanca tožene stranke. Ta sicer ne more odgovarjati zgolj zato, ker naj bi T. opustila opozorilo na razlitje vodje ob zalivanju, kot neutemeljeno opozarja pritožba. Vendar pa so ostale neizčrpane tožbene trditve, da stopnice pred vhodom niso zgrajene v skladu z gradbenimi standardi, saj so obložene z okrasnimi ploščicami, ki so neprimerne za zunanje pohodne površine.
[OBRAZLOŽITEV]
1. Sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, s katerim je od tožene stranke zahteval plačilo odškodnine v višini 11.505,08 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in mu naložilo, da ji je dolžan povrniti pravdne stroške v višini 43,20 EUR.
2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožnik iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov, s predlogom, da jo višje sodišče razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Opozarja, da je zmoten zaključek, da ni bilo moč ugotoviti, ali je tožnik padel zaradi mokrega ali mastnega madeža na stopnicah. Tožnik je zatrjeval, da je do padca prišlo zaradi zdrsa. Stopnice so bile spolzke, ker so bile mokre, kot izhaja iz obrazca prijave nezgode. Dodatno so bile spolzke zaradi mastne snovi. Vzrok padca sta potrdili priči M. in T. L. Slednja je v času obiska tožnika zalivala rože. Ob njegovem prihodu so bile stopnice suhe, po padcu pa je videl, da je bila mokra ena vrsta ploščic. Pritožba povzema izpoved tožnika in obeh zaslišanih prič ter dodaja, da manjša neskladja v izpovedbah ne govorijo o njihovi verodostojnosti. Glede temelja tožbenega zahtevka je tožnik zatrjeval, da so bile stopnice gladke, brez grobe obloge, brez izrazito reliefne obdelave, obložene s ploščicami, ki niso primerne za zunanje hodne površine, brez protizdrsne zaščite, brez varovalne ograje in grajene v nasprotju z gradbenimi standardi. V podkrepitev omenjenih očitkov je predlagal izvedenca gradbene stroke. S tem, ko sodišče dokaza ni izvedlo, je bistveno kršilo določilo pravdnega postopka, saj mu je onemogočilo dokazovanje dejstev v njegovo korist. O spornih vprašanjih je odločilo samo, čeprav takšnega znanja nima. Ne drži, da primernost obloge stopnic za zunanjo uporabo med strankama ni bila sporna, tožnik tudi ni dolžan navajati pravne podlage, ki bi predpisovala uporabo ograje. Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da predmetne stopnice niso nevarna stvar. Odgovornost zavarovanca tožene stranke je tudi objektivna. Sodba je pomanjkljivo obrazložena glede subjektivne odgovornosti zavarovanca. Tožnik ni bil opozorjen na mokre in spolzke stopnice, še zlasti s strani T. L., ki bi morala opaziti, da je stopnice polila. Sodišče se do konkretnih očitkov glede krivdne odgovornosti ni opredelilo, s čimer je znova kršilo pravico tožnika do sodnega varstva in do pravnega sredstva.
3. Tožena stranka na vloženo pritožbo ni odgovorila.
4. Pritožba je utemeljena.
5. Tožnik od tožene stranke kot zavarovalnice, pri kateri je imel F. Č. zavarovano civilno odgovornost za škodo, ki izvira iz njegovega stanovanjskega objekta, v okviru zavarovanja po splošnih pogojih Dom AS 01-DOM-01/09 zahteva plačilo odškodnine zaradi padca na spolzkih zunanjih stopnicah.
6. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da zunanje stopnice pred vhodom v stanovanjsko hišo, obložene s keramiko, same po sebi niso nevarna stvar, hoja pa njih pa ne nevarna dejavnost. Gre za vsakodnevno običajno dejavnost, iz katere ne izvira večja škodna nevarnost za okolico. Tudi, če stopnice zaradi mokrote postanejo spolzke in s tem njihova uporaba postane bolj rizična, to narave odgovornosti ne spremeni. O tem je stališče sodne prakse enotno (prim. odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 826/2006, II Ips 935/2007, II Ips 297/2011, II Ips 70/2006) in pritožbeno vztrajanje pri objektivni odgovornosti zavarovanca tožene stranke za tožniku nastalo škodo ni utemeljeno.
7. Pritrditi je mogoče pritožbi, da sodišče prve stopnje ni zavzelo jasnega stališča do trditev tožnika glede obstoja krivdne odgovornosti zavarovanca tožene stranke, prav tako pa so nasprotujoči razlogi sodbe o vzrokih tožnikovega padca. V 7. točki sodbe namreč sodišče uvodoma zapiše, da med postopkom ni bilo moč ugotoviti, da je tožnik padel zaradi mokrega ali mastnega madeža na stopnicah, nato povzame posamezne izpovedbe tožnika ter zaslišanih prič in ugotovi medsebojna nasprotja, po vsem tem pa zaključi, da vendarle obstaja možnost, da bi bile stopnice mokre zaradi morebitnega politja vode pri zalivanju rož s strani T. L. Sodišče ni opravilo dokazne ocene skladno z 8. členom ZPP ter se ni opredelilo do bistvene okoliščine, ali je tožnik padel zaradi spolzkih stopnic, kar bi lahko predstavljalo podlago za odgovornost tožene stranke po 2. točki prvega odstavka 54. člena že navedenih splošnih pogojev. S tem je podana kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti medsebojno nasprotni in nerazumljivi, kar je narekovalo njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP.
8. Če bo sodišče v nadaljevanju postopka sledilo trditvam tožnika o vzrokih njegovega padca (spolzke stopnice), bo moralo zavzeti tudi stališče glede trditev o krivdni odgovornosti zavarovanca tožene stranke. Ta sicer ne more odgovarjati zgolj zato, ker naj bi T. L. opustila opozorilo na razlitje vodje ob zalivanju, kot neutemeljeno opozarja pritožba. Vendar pa so ostale neizčrpane tožbene trditve, da stopnice pred vhodom niso zgrajene v skladu z gradbenimi standardi, saj so obložene z okrasnimi ploščicami, ki so neprimerne za zunanje pohodne površine. Sodišče je (primerjaj 10. točko sodbe) sicer štelo, da je položena talna obloga ustrezna, pri čemer iz razlogov izhaja, da to dejstvo med strankama ni sporno. Takšna ugotovitev je v nasprotju s trditvami strank v postopku o tem pravno relevantnem dejstvu, saj je tožnik že v tožbi, konkretneje pa v prvi pripravljalni vlogi navedel, da okrasne ploščice, s katerimi so stopnice obložene, niso primerne za zunanje pohodne površine, posebej ne za stopnice, v dokaz svojim trditvam pa je predlagal postavitev izvedenca gradbene stroke. Dejstvo ustreznosti keramike tako predstavlja sporno dejstvo, čeprav tožnik ni posebej prerekal izpovedi priče, ki se je do tega dejstva opredelila. Predlagal je namreč nasprotni dokaz, ki pa ga je sodišče prve stopnje zavrnilo, zmotno upoštevajoč določilo drugega odstavka 214. člena ZPP o priznanih dejstvih. S tem je tožniku kršilo pravico do enakega obravnavanja in pravico do izvajanja dokazov, na kar ta v pritožbi utemeljeno opozarja.
9. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka razveljavilo, pri čemer so napotki za nadaljnje delo sodišča razvidni iz predhodne obrazložitve.
10. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu tretjega odstavka 165. člena ZPP.