Legislator Giurisprudenza & Legislazione
VSL sklep I Cp 79/2015 ECLI:SI:VSLJ:2015:I.CP.79.2015 Generato dall'IA

Appeal dismissed; counterclaim barred by Article 183(2) ZPP when value under 20,000 EUR. Court ruled district court had jurisdiction. Plaintiff set value at threshold, preventing joint trial.

Numero d'incarto VSL sklep I Cp 79/2015
Autorità giudiziaria
Giurisdizione Slovenia (SI)
Data della decisione
Esito del giudizio Respinto (Dismissed)

Sintesi Legislator

Generato dall'IA

The Court of Appeal dismissed the appeal against the first-instance court's decision to transfer a case to a lower district court. The plaintiff filed a counterclaim for asset division but designated the disputed value at exactly 20,000 EUR, which falls within the jurisdictional limit for district courts under Article 30 of the ZPP. The court held that the plaintiff's assessment of the value is binding and that the counterclaim cannot be filed if another court is substantively competent, thereby rejecting the argument for joint proceedings.

Regesto Legislator

Generato dall'IA

Article 183(2) of the ZPP; Article 30 of the ZPP: A counterclaim cannot be filed if another court is substantively competent for the claim; the plaintiff's designated value determines jurisdiction, and the court's assessment of the value is binding.

Parole chiave

Generato dall'IA
counterclaim admissibility jurisdictional threshold value of disputed subject substantive competence ZPP Article 183 joint proceedings district court jurisdiction sviamento della giustizia

Disposizioni normative citate

Generato dall'IA

Giurisprudenza citata

Generato dall'IA
VSL I Cp 2050/99
Tožba in nasprotna tožba že sami po sebi predstavljata obliko kumulacije (smiselno enako VSL I Cp 2050/99).
Generato dall'IA

Ti chiedi come si applica questa sentenza alla tua fattispecie?

Analizza questa decisione insieme alla legislazione federale e cantonale, ai commentari e alla giurisprudenza successiva in Legislator AI.

Apri in Legislator →

Testo completo

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

[JEDRO]

2. odstavek 183. člena ZPP določa, da se nasprotna tožba ne more vložiti, če je za zahtevek iz nasprotne tožbe stvarno pristojno drugo sodišče. V konkretnem primeru vrednost spornega predmeta po nasprotni tožbi ne presega 20.000,00 EUR, zato je presojana odločitev okrožnega sodišča, da ni stvarno pristojno za odločanje v tej pravdni zadevi ter da bo po pravnomočnosti sklepa zadeva odstopljena v reševanje stvarno pristojnemu okrajnemu sodišču, pravilna.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je sklenilo, da Okrožno sodišče v Ljubljani ni stvarno pristojno za odločanje v tej pravdni zadevi (I. točka izreka) in da bo po pravnomočnosti tega sklepa ta pravdna zadeva odstopljena v odločanje stvarno in krajevno pristojnemu Okrajnemu sodišču v Ljubljani (II. točka izreka).

Zoper sklep se pravočasno pritožuje tožnik iz razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi. Navaja, da med pravdnima strankama pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani teče spor o ugotovitvi obsega skupnega premoženja in deležev na skupnem premoženju, opr. št. I P 4/2013. Toženka je neupravičeno vložila tožbo zgolj na ugotovitev obsega aktivnega premoženja in ne tudi na ugotovitev obsega pasivnega premoženja, zato je v tej zadevi vložil nasprotno tožbo, vpisano pod opr. št. I P 2359/2014. Tožnik je res nesmotrno opredelil VSP na 20.000,00 EUR. Pritrjuje, da je formalno odločitev pravilna, vendar pa je izrazito formalistična, nesmotrna, nelogična, neekonomična in v nasprotju z duhom hitrega reševanja sporov. Gre za tožbeni zahtevek, ki je tako po dejanski kot tudi po pravni podlagi neposredno povezan z zahtevkom pod opr. št. I P 4/2013. Izpeljani bodo morali biti enaki dokazi in zaslišane iste priče, kar pomeni nepotrebno podvajanje postopkov. Delež zakoncev je enak na vsem premoženju, torej tako na aktivni kot na pasivni strani, zato je odločitev o zahtevku po nasprotni tožbi tudi neposredno odvisna od odločitve v pravdni zadevi I P 4/2013, od nje pa je odvisna tudi vrednost spornega predmeta v tej pravdi. Temu primerno je tožnik tožbeni zahtevek postavil določljivo, vendar v opisni obliki. Tožba in nasprotna tožba že sami po sebi predstavljata obliko kumulacije (smiselno enako VSL I Cp 2050/99). Do odločitve o tem, kolikšen je delež partnerjev na skupnem premoženju, tožnik ne more vedeti, kakšna je dejanska vrednost spora. Glede na to in glede na dejstvo, da postavljena vrednost le za 0,01 EUR loči stvarno pristojnost okrožnega sodišča od okrajnega, je odločitev še toliko bolj iracionalna. Stroškov pritožbenega postopka ni priglasil.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnik, ki je v postopku pred Okrožnim sodiščem I P 4/2013 vložil nasprotno tožbo zaradi ugotovitve obsega in deležev na skupnem premoženju (vpisana pod opr. št. P 2359/2014), je označil vrednost spornega predmeta po nasprotni tožbi na 20.000,00 EUR.

Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP(1) v 183. členu določa pogoje, ki morajo biti izpolnjeni, da se nasprotna tožba lahko vloži. V drugem odstavku 183. člena določa tudi, da se nasprotna tožba ne more vložiti, če je za zahtevek iz nasprotne tožbe stvarno pristojno drugo sodišče.

Po prvem odstavku 30. člena ZPP so okrajna sodišča pristojna za sojenje v sporih o premoženjskopravnih zahtevkih, če vrednost spornega predmeta ne presega 20.000,00 EUR.

V konkretnem primeru vrednost spornega predmeta ne presega 20.000,00 EUR, zato je pravilna odločitev okrožnega sodišča, da za odločanje ni stvarno pristojno.

Očitki o tem, da je odločitev sodišča prve stopnje „izrazito formalistična“, „nesmotrna“, „nelogična“, „neekonomična“, „v nasprotju z duhom hitrega reševanja sporov“ in „iracionalna“, niso na mestu. Dejstvo je, da je tožnik tisti, ki je vrednost spornega predmeta označil na 20.000,00 EUR in s tem, ob jasni zakonski določbi drugega odstavka 183. člena ZPP, na katero je sodišče vezano, onemogočil skupno obravnavanje tožbe in nasprotne tožbe. Primarna je tožnikova ocenitvena dolžnost, sodišče ima glede tožnikove navedbe vrednosti spornega predmeta le korekturno dolžnost. Pritožbene trditve o tem, da ne more vedeti, kakšna je dejanska vrednost spora, so brez pomena. Tožbeni zahtevek je podan opisno, ni naveden denarni znesek (za preveritev označbe vrednosti spornega predmeta ni pomembno, ali je določljiv). Odločilna je vrednost spornega predmeta, ki jo je tožnik navedel v tožbi (20.000,00 EUR), kar sklep pravilno upošteva (drugi odstavek 44. člena ZPP). Resda je delež zakoncev na skupnem premoženju (aktivi in pasivi) lahko le enak, kar pa ne zadošča za skupno obravnavanje, kot se zavzema pritožba.

Zadeva Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2050/99, na katero se v pritožbi sklicuje tožnik (gre za zahtevek za izpraznitev poslovnih prostorov in za zahtevek za povračilo vlaganj) s konkretno ni primerljiva. V njej je bil zahtevek iz nasprotne tožbe uveljavljen podrejeno.

Po povedanem očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana, in ker ni po uradni dolžnosti upoštevnih procesnih in materialnih kršitev (drugi odstavek 350. člena ZPP), je sodišče druge stopnje pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

(1) Uradni list RS, št. 26/1999, s spremembami in dopolnitvami.