Supreme Court dismisses appeal, ruling expert examination is mandatory for challenging public document signatures without special circumstances.

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene stroške odgovora na revizijo v znesku 698,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

[JEDRO]

Višji dokazni standard, ki ga mora pri izpodbijanju javne listine doseči stranka, narekuje sklep, da je ob odsotnosti posebnih okoliščin, pravilna odločitev, da bi bilo za oceno pristnosti podpisa poleg toženčevega zaslišanja nujno potrebno tudi sodelovanje izvedenca. Zato, upoštevajoč navedene okoliščine, dejstvo, da toženec postavitve izvedenca ni predlagal, zadošča za zavrnitev dokaznega predloga za njegovo zaslišanje in tudi ne gre za vnaprejšnjo dokazno oceno.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Tožnik je od sodišča zahteval, naj razsodi, da mu je toženec dolžan plačati 8.129,28 EUR kot nadomestilo za uporabo njegovega stanovanja v obdobju od 1. 11. 2008 do 31. 3. 2011, po pravilu o neupravičeni uporabi tuje stvari (196. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ).

2. Sodišče prve stopnje je izdalo zamudno sodbo, s katero je zahtevku ugodilo.

3. Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zavrnilo in je izpodbijano zamudno sodbo potrdilo. Glede na trditve toženca, da mu tožba ni bila vročena in da on ni podpisal vročilnice, je sodišče druge stopnje obrazložilo, da je vročilnica javna listina in velja za resnično tisto, kar se v njej potrjuje, torej, da je toženec osebno prejel tožbo. Poudarilo je, da laična primerjava podpisov ne vzbuja dvoma, da pa je za ugotavljanje pristnosti podpisov potrebno strokovno znanje, ki ga sodišče nima in bi zato toženec domnevo resničnosti lahko izpodbijal le z izvedencem grafološke stroke. Poudarilo je, da izvedbe tega dokaza ni predlagal, predlagano lastno zaslišanje pa za ugotavljanje (ne)pristnosti podpisa po oceni sodišča druge stopnje ni primeren dokaz.

4. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je toženec vložil predlog za dopustitev revizije, ki mu je Vrhovno sodišče ugodilo in revizijo s sklepom II DoR 12/2013 z dne 25. 4. 2013 dopustilo glede vprašanja primernosti dokaznega predloga za zaslišanje stranke za dokazovanje pravilnosti podpisa na vročilnici.

5. Toženec je nato vložil revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Opozarja, da standardu primernosti zadosti vsak dokazni predlog, s katerim bi se objektivno gledano lahko dokazalo neko dejstvo in da je sodišče druge stopnje z zavrnitvijo zaslišanja toženca kršilo njegovo pravico do izjave, pravico do pravnega sredstva, načelo kontradiktornosti postopka in enakega varstva pravic strank. Po oceni toženca odločitev sodišča predstavlja nedopustno vnaprejšnjo dokazno oceno in tako absolutno bistveno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), zaradi katere je bilo zmotno in nepopolno ugotovljeno tudi dejansko stanje. Toženec pojasnjuje, da bi lahko izpovedal o pravno relevantnih dejstvih za odločanje o pravilnosti vročitve tožbe. S sklicevanjem na relevantno sodno prakso opozarja, da glede vprašanja, ali je za dokazovanje pravilnosti podpisa na vročilnici primeren dokaz zaslišanje stranke, prakse Vrhovnega sodišča ni oziroma je neenotna, praksa višjih sodišč pa prav tako.

6. Tožnik v odgovoru na dopuščeno revizijo nasprotuje njenim razlogom, pritrjuje zaključkom sodišča druge stopnje, da je za ugotavljanje pristnosti podpisov potrebno strokovno znanje in se zavzema za zavrnitev revizije.

7. Revizija ni utemeljena.

8. Podpisana vročilnica je javna listina in velja dokazno pravilo, da dokazuje resničnost dejstva, da je naslovnik prejel sodno pisanje (224. člen ZPP). Stranka to javno listino lahko dokazno izpodbija, vendar mora doseči višji dokazni standard. Toženec je za ugotavljanje dejstva, da podpis na vročilnici za vročitev tožbe ni njegov, predlagal primerjavo podpisov in lastno zaslišanje.

9. Toženec ima prav, ko v reviziji navaja, da ima na načelni ravni vsaka stranka ne le pravico do predlaganja dokazov, temveč tudi pravico do izvedbe predlaganih dokazov in da naš pravni sistem pozna prosto dokazovanje dejstev (8. člen ZPP). Vendar pa navedeno še ne pomeni, da je pravica do izvedbe predlaganih dokazov neomejena, saj obstajajo upravičeni razlogi za zavrnitev izvedbe predlaganih dokazov. Pravico do izvedbe dokazov je upoštevajoč zahteve učinkovitosti, pospešitve in ekonomičnosti postopka mogoče omejiti tudi z zavrnitvijo predloga, naj se izvede dokaz, ki je neprimeren za ugotovitev določenega dejstva, res pa je, da je pri tem razlogu potrebna posebna previdnost, da se ne pretvori v t. i. vnaprejšnjo dokazno oceno. Prav to v reviziji zatrjuje toženec, vendar so po oceni Vrhovnega sodišča, ti ugovori neutemeljeni.

10. Zaslišanja toženca kot dokaz za ugotavljanje pristnosti podpisa na javni listini res ni mogoče na načelni ravni opredeliti kot neprimernega. Če bi šlo za posebne okoliščine (povezane npr. s toženčevo odsotnostjo), o katerih bi lahko izpovedal le on sam in bi to tudi navedel v dokaznem predlogu, bi bil takšen predlog lahko utemeljen. Vendar pa toženec v pritožbi takšnih posebnih okoliščin ni navedel. Višji dokazni standard, ki ga mora pri izpodbijanju javne listine doseči stranka, pa zagotovo narekuje sklep, da je ob odsotnosti posebnih okoliščin, pravilna odločitev sodišča druge stopnje, da bi bilo za oceno pristnosti podpisa poleg toženčevega zaslišanja nujno potrebno tudi sodelovanje izvedenca. Zato, upoštevajoč navedene okoliščine, dejstvo, da toženec postavitve izvedenca ni predlagal, zadošča za zavrnitev dokaznega predloga za njegovo zaslišanje in tudi ne gre za vnaprejšnjo dokazno oceno.

11. Vrhovno sodišče je tako ugotovilo, da uveljavljani revizijski razlogi niso podani, zato je neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

12. Odločitev, da toženec sam krije svoje stroške revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP in je zajeta z izrekom revizijske odločbe. Na podlagi navedenih določb pa mora toženec tožniku tudi povrniti njegove stroške odgovora na revizijo v znesku 698,40 EUR. Glede na prehodno določbo 20. člena sedaj veljavne Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/15) je Vrhovno sodišče pri odločanju uporabilo prej veljavno Odvetniško tarifo (Ur. l. 67/03 in nsl.).