Supreme Court allows appeal, remands case to lower court regarding public interest in sports facilities ownership.
Sintesi Legislator
Generato dall'IAThe Supreme Court of Slovenia allowed the appeal against the second-instance judgment and remanded the case for a new trial. The lower courts incorrectly determined that the city had already acquired ownership of the disputed sports facilities under the Sports Act, ignoring the principle of public interest in their use. The court held that while ownership transfer is automatic upon declaration, the lower courts failed to assess whether the deprivation of possession complied with the public interest requirement, necessitating a fresh examination of the facts and legal application.
Regesto Legislator
Generato dall'IAZakon o športu 64. člen; Zakon o pravdnem postopku 370. člen: Ownership of sports facilities transfers to the local community upon declaration, but lower courts must verify that any deprivation of possession by the original possessor adheres to the principle of public interest in sports before granting relief.
Parole chiave
Generato dall'IADisposizioni normative citate
Generato dall'IAGiurisprudenza citata
Generato dall'IADecisioni correlate
Generato dall'IATesto completo
I. Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje razveljavi ter vrne zadeva sodišču druge stopnje v novo sojenje.
II. Odločanje o toženčevih stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.
[JEDRO]
Ob upoštevanju, da je Mestna občina Ljubljana postala lastnica spornih nepremičnin na podlagi določbe 64. člena ZSpo, ker naj bi šlo za športne objekte občinskega pomena, je treba poudariti, da je edini namen takšnega lastninjenja v racionalni rabi športnih objektov v javnem interesu. Javni interes v športu je glavni razlog, zaradi katerega je bil poseben Zakon o športu sploh sprejet. Zaradi tega je seveda nujno, da so tudi lastninska razpolaganja lastnika športnih objektov skladna z načelom javnega interesa v športu.
[OBRAZLOŽITEV]
1. Sodišče prve stopnje je s sodbo v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženec tožnici dolžan vrniti v neposredno posest nepremičnine, ki predstavljajo sporne športne objekte. Ugotovilo je namreč, da tožnica ni lastnica spornih nepremičnin in pravice do posesti tudi nima na podlagi obligacijske ali kakšne druge pravice.
2. Pritožbeno sodišče je ugodilo tožničini pritožbi in spremenilo prvostopenjsko sodbo tako, da je v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku. Nosilno stališče sodbe je, da Mestna občina Ljubljana na podlagi lastninjenja po 64. členu Zakona o športu (v nadaljevanju Zspo) (še) ni postala lastnica spornih nepremičnin in zato posestnega upravičenja ni mogla veljavno prenesti na toženca, tožnica pa ima tudi močnejši pravni naslov posesti spornih nepremičnin.
3. Toženec je vložil revizijo proti sodbi pritožbenega sodišča in zatrjeval revizijske razloge „po določilu 370. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP)“. Revident je podrobno pojasnil svoje stališče, da je Mestna občina Ljubljana v času, ki je relevanten za odločanje o tožbenem zahtevku, že bila lastnica spornih nepremičnin. V reviziji je tudi zahtevana povrnitev revidentovih stroškov postopka.
4. Revizija je bila vročena tožnici, ta pa nanjo ni odgovorila.
5. Revizija je utemeljena.
6. Pravilno je stališče revidenta, da postanejo športni objekti lastnina lokalne skupnosti (v našem primeru Mestne občine Ljubljana) na podlagi določbe 64. člena ZSpo v trenutku, ko so razglašeni za športne objekte občinskega pomena. S tem v zvezi predstavlja priglasitev zahtevka športnih društev pristojnemu organu lokalne skupnosti po določbi drugega odstavka 64. člena ZSpo le procesno predpostavko za uveljavljanje lastninske pravice pred sodiščem. Vrhovno sodišče je navedeni stališči že večkrat predstavilo v svojih odločbah.(1)
7. V skladu z zapisom v prejšnji točki obrazložitve je nepravilno stališče pritožbenega sodišča, da Mestna občina Ljubljana (še) ni lastnica spornih nepremičnin. Vendar zaradi tega z vidika uporabe materialnega prava ni nujno napačna odločitev sodišča, da ugodi tožbenemu zahtevku. Tožnica je namreč v pravdi postavila jasne trditve o tem, da je v posesti spornih nepremičnin že od leta 1951 dalje, da je zgradila objekte Š. ter tam izvajala organizirano športno dejavnost. V zvezi z zatrjevanimi dejstvi je tožnica sodišču predložila tudi dokaze. Navedene trditve o dejstvih in predloženi dokazi so lahko pravno relevantni z vidika načela javnega interesa v športu, ki predstavlja korektiv svobodi lastnikovih razpolaganj s športnimi objekti.
8. Ob upoštevanju, da je Mestna občina Ljubljana postala lastnica spornih nepremičnin na podlagi določbe 64. člena ZSpo, ker naj bi šlo za športne objekte občinskega pomena, je treba poudariti, da je edini namen takšnega lastninjenja v racionalni rabi športnih objektov v javnem interesu. Javni interes v športu je glavni razlog, zaradi katerega je bil poseben zakon o športu sploh sprejet.(2) Zaradi tega je seveda nujno, da so tudi lastninska razpolaganja lastnika športnih objektov skladna z načelom javnega interesa v športu.
9. Spoštovanje navedenega načela zagotavlja na vertikalni ravni inšpektorat za šolstvo in šport.(3) Vendar pa je v praksi to načelo lahko učinkovito le, če je upoštevano tudi na horizontalni ravni, torej v polju civilnopravnih razmerij pravnih subjektov v zvezi z rabo športnih objektov. Stališče Vrhovnega sodišča je zato, da bi morali nižji sodišči ob pravilni uporabi materialnega prava presoditi ali je bila tožnici odvzeta posest na spornih nepremičninah v skladu z načelom javnega interesa v športu. V primeru, da odvzem posesti ni bil opravljen v skladu z načelom javnega interesa v športu, tožnica seveda utemeljeno zahteva vrnitev stvari v neposredno posest. V skladu z določbo 21. člena ZSpo so namreč športna društva tista, ki imajo načeloma prednost pri uporabi javnih športnih objektov pred drugimi izvajalci.
10. Zaradi zmotnega materialnopravnega pristopa se nižji sodišči z vprašanjem javnega interesa v športu nista ukvarjali in se zato tudi nista opredelili glede relevantnih dejstev. Ob nastalem procesnem položaju (proti sodbi pritožbenega sodišča, s katero je bila spremenjena prvostopenjska sodba je vložil revizijo le toženec) je moralo Vrhovno sodišče razveljaviti sodbo pritožbenega sodišča in pritožbenemu sodišču vrniti zadevo v novo sojenje.(4) Pritožbeno sodišče bo moralo pri odločanju po uradni dolžnosti zagotoviti pravilno uporabo materialnega prava.(5)
11. Odločitev o stroških postopka ima podlago v tretjem odstavku 165. člena ZPP.
---.---
Op. št. (1): Primerjaj npr. sodbo VS RS II Ips 279/2011 z dne 18. 12. 2014.
Op. št. (2): Primerjaj določbe prvih treh členov ZSpo.
Op. št. (3): Primerjaj določbi 54. in 55. člena ZSpo.
Op. št. (4): Primerjaj določbo drugega odstavka 380. člena ZPP.
Op. št. (5): Primerjaj drugi odstavek 350. člena ZPP.