Legislator Giurisprudenza & Legislazione
VSRS Sklep X Ips 188/2014 ECLI:SI:VSRS:2014:X.IPS.188.2014 Generato dall'IA

Supreme Court dismisses review as established case law precludes re-examination of statutory limitation periods.

Numero d'incarto VSRS Sklep X Ips 188/2014
Autorità giudiziaria
Giurisdizione Slovenia (SI)
Data della decisione
Esito del giudizio Respinto (Dismissed)

Sintesi Legislator

Generato dall'IA

The Supreme Court of Slovenia rejected the applicant's review against a final administrative decision regarding property compensation. The applicant argued that a specific 60-day limitation period was a binding deadline rather than a material preclusive period, citing conflicting prior rulings. The court determined that the majority of its own past decisions established this period as material preclusive, rendering the issue settled and unimportant for legal certainty.

Regesto Legislator

Generato dall'IA

26. člen ZDen-B; 2. točka drugega odstavka 83. člena ZUS-1: A previously settled judicial interpretation of a statutory limitation period as a material preclusive period precludes a review based on conflicting prior case law when the issue does not require re-examination for legal certainty.

Parole chiave

Generato dall'IA
material preclusive period statutory limitation review admissibility legal certainty established case law administrative review property compensation motivo di revisione

Disposizioni normative citate

Generato dall'IA

Giurisprudenza citata

Generato dall'IA
I Up 66/2002 z dne 16. 9. 2004
Vrhovno sodišče je že v odločbah I Up 66/2002 z dne 16. 9. 2004, I Up 680/2004 z dne 6.
I Up 680/2004 z dne 6. 7. 2005
2004, I Up 680/2004 z dne 6. 7. 2005, X Ips 179/2005 z dne 25.
X Ips 179/2005 z dne 25. 1. 2007
2005, X Ips 179/2005 z dne 25. 1. 2007 in II Ips 689/2006 z dne 15.
II Ips 689/2006 z dne 15. 11. 2007
2007 in II Ips 689/2006 z dne 15. 11. 2007 sprejelo jasno stališče, da je rok 60 dni za vlaganje zahtevkov zaradi manjvrednosti vrnjene nepremičnine, določen v 26.
I Up 1074/2002 z dne 8. 5. 2003
V sodbi I Up 1074/2002 z dne 8. 5. 2003 je najprej sprejelo stališče, da gre za rok, ki zavezuje organ in ne stranke.
X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008
X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 433/2007 z dne 23.
X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008
2008, X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4.
X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008
2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbo prvega odstavka 367.
X Ips 434/2009
Supreme Court dismisses appeal as legal issue already resolved by Supreme Court precedent.
X Ips 479/2010
Supreme Court dismisses appeal as legal issue already resolved in established case law under ZUS-1.
X Ips 75/2011
Supreme Court dismisses appeal as the legal issue was already settled in prior precedent.
X Ips 42/2012
Supreme Court dismisses appeal as applicant failed to prove inconsistent Supreme Court practice regarding notary classification.
X Ips 355/2012
Supreme Court dismisses administrative appeal review due to lack of specific legal issue importance and existing precedent.
X Ips 8/2013
Supreme Court dismisses review of administrative court rejecting farmer's neighbor status claim.
X Ips 268/2013
Supreme Court dismisses appeal as burden of proving legal significance lies with the lawyer, not the client.
Generato dall'IA

Ti chiedi come si applica questa sentenza alla tua fattispecie?

Analizza questa decisione insieme alla legislazione federale e cantonale, ai commentari e alla giurisprudenza successiva in Legislator AI.

Apri in Legislator →

Testo completo

I. Revizija se zavrže.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

[JEDRO]

Trditveno in dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije je na revidentu.

Vrhovno sodišče je že v odločbah I Up 66/2002 z dne 16. 9. 2004, I Up 680/2004 z dne 6. 7. 2005, X Ips 179/2005 z dne 25. 1. 2007 in II Ips 689/2006 z dne 15. 11. 2007 sprejelo jasno stališče, da je rok 60 dni za vlaganje zahtevkov zaradi manjvrednosti vrnjene nepremičnine, določen v 26. členu ZDen-B, materialni prekluzivni rok, katerega potek ima za posledico, da procesnega dejanja, vezanega na ta rok, ni več mogoče opraviti. Tako stališče, sprejeto v zgoraj naštetih odločbah Vrhovnega sodišča, tako predstavlja ustaljeno stališče sodne prakse. Drugačno stališče, ki je bilo sprejeto samo v eni (prvi) odločbi, pa po presoji Vrhovnega sodišča ne terja ponovne presoje tega vprašanja, saj je kasnejša sodna praksa glede tega vprašanja sprejela enotno stališče, ki je tudi že ustaljeno v sodni praksi. Zato vprašanje, ki ga revidentka izpostavlja in o katerem je Vrhovno sodišče že odločilo ter glede katerega obstaja ustaljena sodna praksa, ni pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Tako vprašanje, o katerem je Vrhovno sodišče že odločilo (že rešeno vprašanje), zato ni pomembno pravno vprašanje v smislu drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Tožeča stranka (v nadaljevanju revidentka) je vložila revizijo zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje. Dovoljenost revizije utemeljuje s sklicevanjem na 2. točko drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Priglaša stroške revizijskega postopka.

2. Revizija je bila vročena strankam v postopku. Tožena stranka odgovora na revizijo ni vložila. Stranka z interesom je v odgovoru na revizijo navedla, da se v celoti strinja z razlogi izpodbijane sodbe in predlaga, da Vrhovno sodišče revizijo zavrne.

K I. točki izreka:

3. Revizija ni dovoljena.

4. Z izpodbijano pravnomočno sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo revidentkino tožbo zoper delno odločbo Republike Slovenije, Upravne enote Maribor, št. 362-05-871/93/361 z dne 17. 5. 2013. Prvostopenjski upravni organ je z navedeno delno odločbo med drugim odločil, da se tam navedenim trem pokojnim upravičencem za zmanjšano vrednost poslovno stanovanjske stavbe v Mariboru, V. 2, na tam navedenem zemljišču, vsakemu v deležu do 1/6, določi odškodnina v obveznicah Slovenske odškodninske družbe, vsakemu v višini 3.664,33 DEM (1., 2. in 3. točka izreka). Zahtevek za izplačilo odškodnine za zmanjšano vrednost te iste poslovno stanovanjske stavbe tam navedeni upravičenki in revidentki, vsaki v deležu 1/12 na celoto, kot nadomestnima upravičenkama po bivšem tam navedenem lastniku, pa je prvostopenjski organ zavrnil (4. točka izreka). Tožena stranka je z odločbo, št. 4902-2/2013-3-6421129 z dne 10. 9. 2013, revidentkino pritožbo zoper zavrnilni del delne odločbe zavrnila. Pritožbi stranke z interesom pa je tožena stranka ugodila, izpodbijano delno odločbo v ugodilnem delu odpravila in jo nadomestila z novo odločitvijo, s katero je zahtevek za izplačilo odškodnine zaradi zmanjšane vrednosti v celoti zavrnila. Zahtevek je bil zavrnjen, ker je bil vložen po poteku prekluzivnega roka 60 dni od dneva uveljavitve novele Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen-B), kot ga določa 26. člen te novele.

5. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/2008 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/2008 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/2008 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/2008 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/2008 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

6. Revidentka uveljavlja dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

7. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse.

8. Revidentka je dovoljenost revizije po citirani 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 utemeljila z navedbo: „v obravnavani zadevi gre za pravno vprašanje narave oziroma pomena roka iz 26. člena ZDen-B“. Pojasnila je, da je Vrhovno sodišče o tem vprašanju že odločilo. V sodbi I Up 1074/2002 z dne 8. 5. 2003 je najprej sprejelo stališče, da gre za rok, ki zavezuje organ in ne stranke. Kasneje pa je v svojih odločbah II Ips 689/2006, I Up 66/2002, I Up 42/2004, I Up 680/2004 in X Ips 175/2005 sprejelo stališče, da gre za materialni prekluzivni rok. Meni, da je zaradi zagotovitve pravne varnosti in enotne uporabe prava potrebno, da sodišče ponovno pretehta svoje dosedanje stališče.

9. Po presoji Vrhovnega sodišča revidentka s temi navedbami uveljavljanega pogoja za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazala.

10. Kot revidentka sama navaja, je Vrhovno sodišče že v odločbah I Up 66/2002 z dne 16. 9. 2004, I Up 680/2004 z dne 6. 7. 2005, X Ips 179/2005 z dne 25. 1. 2007 in II Ips 689/2006 z dne 15. 11. 2007 sprejelo jasno stališče, da je rok 60 dni za vlaganje zahtevkov zaradi manjvrednosti vrnjene nepremičnine, določen v 26. členu ZDen-B, materialni prekluzivni rok, katerega potek ima za posledico, da procesnega dejanja, vezanega na ta rok, ni več mogoče opraviti. Tako stališče, sprejeto v zgoraj naštetih odločbah Vrhovnega sodišča, tako predstavlja ustaljeno stališče sodne prakse. Drugačno stališče, ki je bilo sprejeto samo v eni (prvi) odločbi, pa po presoji Vrhovnega sodišča ne terja ponovne presoje tega vprašanja. Zato vprašanje, ki ga revidentka izpostavlja in o katerem je Vrhovno sodišče že odločilo ter glede katerega obstaja ustaljena sodna praksa, ni pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Tako vprašanje, o katerem je Vrhovno sodišče že odločilo (že rešeno vprašanje), zato ni pomembno pravno vprašanje v smislu drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Enako stališče je Vrhovno sodišče že sprejelo v svojih številnih odločbah, kot npr.: X Ips 434/2009, X Ips 479/2010, X Ips 75/2011, X Ips 42/2012, X Ips 355/2012, X Ips 8/2013, X Ips 268/2013 in druge.

K II. točki izreka:

11. Revidentka z revizijo ni uspela, zato sama trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).