Appeal dismissed; costs for interested party not recoverable due to lack of specific statutory provision and failure to itemize expenses.

I. Pritožba druge tožeče stranke se zavrne in se potrdita izpodbijana sodba in sklep.

II. Druga tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Zakonodajalec v 25. členu ZUS-1 (niti s kakšno drugo določbo) ni izrecno uredil povračila stroškov stranki z interesom (v primeru njenega uspeha v upravnem sporu), zato je za povračilo stroškov stranki z interesom treba na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 uporabiti določbe ZPP, ki urejajo povračilo stroškov stranskemu intervenientu.

V odgovoru na tožbo, ki ga je pritožnica vložila (še kot) stranka z interesom, stroškov ni opredeljeno navedla, ampak je pod navedbo stroškov navedla samo: sestava odgovora na tožbo in 20 % DDV, s tem pa po presoji Vrhovnega sodišča ni zadostila zahtevi po jasni opredelitvi stroškov, zato ji teh ni mogoče priznati.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom postopka v zadevah IV U 6/2012 in IV U 7/2012 združilo v skupno obravnavano in odločanje in zadevo vodilo kot IV U 6/2012 (1. točka izreka); tožbama ugodilo, dopolnilno odločbo Ministrstva za kulturo, št. 490-11/2007/89 z dne 30. 11. 2011, odpravilo in zadevo vrnilo temu ministrstvu v ponovni postopek (2. točka izreka); odločilo, da je toženka dolžna tožnicama povrniti stroške postopka, vsaki v znesku 360 EUR, povečanem za 20 % DDV, v roku petnajst dni od vročitve te sodbe, od poteka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi (3. točka izreka); zavrnila zahtevka za povrnitev stroškov postopka, ki jih tožnici uveljavljata kot stranki z interesom (4. točka izreka); zavrnila zahtevek za povrnitev stroškov A., z. b. o., in banke D., d. d. (5. točka izreka).

2. V obrazložitvi izpodbijane 4. točke izreka sodbe in sklepa je sodišče prve stopnje navedlo, da Zakon o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne daje podlage za priznavanje stroškov stranki z interesom.

3. Zoper 4. točko izreka citirane sodbe in sklepa je druga tožeča stranka banka B.(v nadaljevanju pritožnica) vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče prve stopnje zadevi IV U 6/2012 (kjer je pritožnica sodelovala v postopku kot stranka z interesom) in IV U 7/2012 (kjer je sodelovala v postopku kot tožnica) združilo v skupno obravnavanje šele s sklepom, izdanim v končni odločbi. Sodišče prve stopnje ji ni priznalo stroškov, ki jih je uveljavljala v postopku IV U 6/2012 kot stranka z interesom. Stališče sodišča prve stopnje, da ZUS-1 ne daje podlage za priznavanje stroškov strank z interesom, je zmotno. Ker ZUS-1 ne ureja povrnitve stroškov stranki z interesom, bi moralo sodišče primerno uporabiti določbe Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki urejajo povrnitev stroškov stranskemu intervenientu. Položaj slednjega v pravdnem postopku je namreč identičen s položajem stranke z interesom v upravnem sporu. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano 4. točko izreka spremeni tako, da toženi stranki naloži, da je dolžna v roku petnajst dni drugi tožeči stranki povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 1.386,84 EUR, v primeru zamude z zakonsko določenimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo. Priglaša tudi pritožbene stroške.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. V obravnavani zadevi se sporno vprašanje nanaša na priznavanje stroškov stranki z interesom v upravnem sporu.

7. Pritožnica je pred združitvijo postopkov v upravnem sporu tožeče stranke Mestne občine Celje (zadeva IV U 6/2012) sodelovala kot stranka z interesom (prvi odstavek 19. člena ZUS-1), v postopku, ki se je vodil pod IV U 7/2012 pa kot tožnica. Po združitvi postopkov ji je sodišče prve stopnje s končno odločbo priznalo stroške upravnega spora (glede na uspeh v upravnem sporu) na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 in drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik), ni pa ji priznalo stroškov postopka v zadevi IV U 6/2012, kjer je pritožnica pred združitvijo postopkov sodelovala kot stranka z interesom in kjer je podala odgovor na tožbo in priglasila stroške.

8. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča pritožnica v obravnavanem primeru ni upravičena do povračila stroškov, ki jih je uveljavljala kot stranka z interesom, vendar iz drugih razlogov, kot jih je navedlo prvostopenjsko sodišče.

9. Na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 se za vprašanja postopka, ki v ZUS-1 niso urejena, primerno uporabljajo določbe ZPP. V četrtem poglavju ZUS-1 je zakonodajalec uredil področje stroškov postopka v upravnem sporu. V 25. členu ZUS-1 so vsebovane posebne določbe o stroških postopka, način urejanja stroškov pa se po posameznih določbah tega člena razlikuje glede na vrsto upravnega spora in glede na vrsto sprejete odločitve. Na uporabo določb ZPP napotuje samo prvi odstavek 25. člena ZUS-1 v primerih, kadar sodišče v upravnem sporu odloča o pravici, obveznosti ali pravni koristi (v obravnavanem primeru, ne gre za tako pravno situacijo), ne pa tudi v drugih primerih. Kadar sodišče ugodi tožbi in izpodbijani upravni akt odpravi ali ugotovi nezakonitost, tretji odstavek 25. člena napotuje na uporabo določb Pravilnika, ki pa ureja samo povračilo (pavšalnega) zneska tožniku, ne pa tudi drugim udeležencem upravnega spora. Zakonodajalec v 25. členu ZUS-1 (niti s kakšno drugo določbo) ni izrecno uredil povračila stroškov stranki z interesom (v primeru njenega uspeha v upravnem sporu). Zato je pravilno pritožbeno stališče, da je za povračilo stroškov stranki z interesom treba na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 uporabiti določbe ZPP, ki urejajo povračilo stroškov stranskemu intervenientu, ki ima v pravdnem postopku smiselno enak položaj kot stranka z interesom v upravnem sporu.

10. Vendar pa ne glede na navedeno v obravnavanem primeru pritožnica ni upravičena do povračila stroškov za odgovor na tožbo, ki ga je vložila kot stranka z interesom v postopku IV U 6/2012 (pred združitvijo postopkov). Na podlagi drugega odstavka 163. člena ZPP mora namreč stranka v zahtevi opredeljeno navesti stroške, za katere zahteva povračilo. V odgovoru na tožbo z dne 2. 10. 2012, ki ga je pritožnica v postopku IV U 6/2012 vložila (še kot) stranka z interesom, pa stroškov ni opredeljeno navedla, ampak je pod navedbo stroškov navedla samo: sestava odgovora na tožbo in 20 % DDV. S tem po presoji Vrhovnega sodišča ni zadostila zahtevi po jasni opredelitvi stroškov, zato ji teh kot stranki z interesom ni mogoče priznati.

11. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

12. Ker pritožnica s pritožbo ni uspela, sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).