Legislator Giurisprudenza & Legislazione
Sklep I Up 104/2013 ECLI:SI:VSRS:2013:I.UP.104.2013 Generato dall'IA

Appeal dismissed: Plaintiff cannot gain party status merely by receiving a decision sent only for information.

Numero d'incarto Sklep I Up 104/2013
Autorità giudiziaria
Giurisdizione Slovenia (SI)
Data della decisione
Esito del giudizio Respinto (Dismissed)

Sintesi Legislator

Generato dall'IA

The Supreme Court dismissed the plaintiff's appeal, upholding the first-instance court's rejection of their claim. The plaintiff argued they had a legal interest to challenge a collective management license, despite having previously lost the right to participate as a party in the licensing procedure. The court ruled that since the plaintiff had already been definitively denied party status and the administrative decision was sent solely for information, they could not retroactively acquire standing to challenge the act.

Regesto Legislator

Generato dall'IA

Zakon o upravnem sporu (ZUS-1), 17. člen; 36. člen: A party to an administrative dispute must have been a party or interested participant in the administrative procedure that produced the challenged act; mere receipt of a decision sent for information does not confer party status.

Parole chiave

Generato dall'IA
administrative dispute standing party status requirement sent for information procedural prerequisites collective management license legal interest administrative act challenge domanda collettiva

Disposizioni normative citate

Generato dall'IA
3. točka prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1)
prvi odstavek 17. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1)
76. člen v zvezi z 82. členom Zakona o upravnem sporu (ZUS-1)
prvi odstavek 165. člena Zakona o pravdnem postopku
prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku
prvi odstavek 22. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1)

Giurisprudenza citata

Generato dall'IA
Generato dall'IA

Ti chiedi come si applica questa sentenza alla tua fattispecie?

Analizza questa decisione insieme alla legislazione federale e cantonale, ai commentari e alla giurisprudenza successiva in Legislator AI.

Apri in Legislator →

Testo completo

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Po pravnomočno zavrnjeni vlogi za priznanje statusa stranke v upravnem postopku tožeča stranka po presoji Vrhovnega sodišča ne more pridobiti statusa stranke s tem, ko ji je bila nedvoumno poslana odločba le v njeno vednost.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 3. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožbo zoper odločbo tožene stranke, št. 31227-1/2008-231/105 z dne 6. 2. 2012 (1. točka izreka), in odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (2. točka izreka). Z navedeno odločbo je tožena stranka izdala Zavodu za uveljavljanje pravic avtorjev, izvajalcev in producentov avdiovizualnih del Slovenije (v nadaljevanju Zavod AIPA) dovoljenje za kolektivno upravljanje tam navedenih pravic (1. točka izreka), odločila, da se dovoljenje nanaša samo na razdeljevanje nadomestil med upravičene imetnike pravic (2. točka izreka), ter ugotovila, da posebni stroški niso nastali (3. točka izreka).

2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje navaja, da je bila med postopkom izdaje navedenega dovoljenja Zavodu AIPA že dvakrat pravnomočno zavrnjena vloga tožeče stranke, da bi se ji priznal status stranske udeleženke v tem postopku. Obravnavano tožbo pa je sodišče zavrglo, ker dovoljenje, izdano Zavodu AIPA, tožeči stranki ni bilo vročeno kot stranki v postopku, pač pa ji je bilo to dovoljenje poslano le v vednost z dopisom z dne 28. 3. 2012, kar pa tožeči stranki še ne daje statuta stranke v postopku izdaje navedenega dovoljenja.

3. Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani sklep razveljavi, zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek, toženi stranki pa naloži plačilo pritožbenih stroškov. Meni, da ima pravni interes za vložitev tožbe zoper dovoljenje, izdano Zavodu AIPA, saj se s tem dovoljenjem posega v njene pravice. Tožeča stranka ima namreč začasno dovoljenje z dne 24. 1. 2001, s katerim ji je bila podeljena pravica do kolektivnega upravljanja avdiovizualnih del v primeru kabelske retransmisije. V tem dovoljenju je sicer navedeno, kdaj preneha veljati, vendar to še ne pomeni, da imetnik takega dovoljenja ne sme vstopiti v upravni postopek, v katerem se odloča o prenehanju že pridobljenih pravic tožeče stranke. Tožeči stranki pa je bilo poseženo tudi v njeno pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS, saj se sodišče ni opredelilo do njenih tožbenih navedb, ki jih sedaj ponavlja v pritožbi.

4. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in meni, da je odločitev sodišča prve stopnje skladna z zakonsko določbo 17. člena ZUS-1 in da torej tožeči stranki ne gre status stranke v tem postopku. Tožeča stranka svoje pravice za vstop v postopek tudi ne more utemeljevati z začasnim dovoljenjem, saj je tudi o tem vprašanju že pravnomočno odločeno s sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 203/2010. Tudi Ustavno sodišče je ustavno pritožbo tožeče stranke zavrnilo.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje obravnavano tožbo utemeljeno zavrglo na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, saj je po določbi prvega odstavka 17. člena ZUS-1 v upravnem sporu lahko tožnik le oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta, ki se s tožbo izpodbija.

7. S tožbo, ki jo je tožnik vložil v tem upravnem sporu, je izpodbijal odločbo tožene stranke z dne 6. 2. 2012, s katero je bilo izdano dovoljenje Zavodu AIPA za tam navedene pravice. Ta odločba je bila tožeči stranki posredovana z dopisom z dne 28. 3. 2012, v katerim je izrecno navedeno, da ji tožena stranka navedeno odločbo pošilja v vednost. Navedeno dovoljenje je tožena stranka poslala tožeči stranki po dvakratni pravnomočni zavrnitvi njene vloge, s katero je zahtevala položaj stranskega udeleženca v postopku izdaje dovoljenja Zavodu AIPA. Tožeča stranka je zoper pravnomočni sodbi o zavrnitvi njene vloge za priznanje statusa stranke vložila tudi reviziji, ki sta bili zavrnjeni s sodbama Vrhovnega sodišča X Ips 203/2010 in X Ips 97/2012, s katerima je Vrhovno sodišče tudi vsebinsko obrazložilo, zakaj tožeči stranki ne more biti priznan status stranskega udeleženca v postopku izdaje dovoljenja Zavodu AIPA.

8. Vrhovno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje in tožene stranke, da tožeči stranki ni bil priznan status stranke v postopku, ker ji je bila poslana odločba z dne 6. 2. 2012 v vednost. Po pravnomočno zavrnjeni vlogi za priznanje statusa stranke v upravnem postopku tožeča stranka po presoji Vrhovnega sodišča ne more pridobiti statusa stranke s tem, ko ji je bila nedvoumno poslana odločba le v njeno vednost.

9. Sodišče prve stopnje je po presoji Vrhovnega sodišča postopalo pravilno, ko tožbe tožeče stranke ni obravnavalo vsebinsko, saj zaradi pomanjkanja procesnih predpostavk glede statusa tožeče stranke do vsebinske obravnave njene tožbe sploh ni moglo priti. Zato so tudi brezpredmetne navedbe tožeče stranke o kršitvi njene ustavne pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Odločitev v tem sklepu je skladna tudi z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. I Up 44/2012 in I Up 100/2012).

10. Vrhovno sodišče je pritožbo tožeče stranke zavrnilo na podlagi določbe 76. člena v zvezi z 82. členom ZUS-1, saj niso podani razlogi, zaradi katerih se sklep oziroma sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbah prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.