Legislator Giurisprudenza & Legislazione
Sodba I Ips 8280/2010-136 ECLI:SI:VSRS:2012:I.IPS.8280.2010.136 Generato dall'IA

Supreme Court voids final judgment due to doubt over proper service of documents and timely appeal filing.

Numero d'incarto Sodba I Ips 8280/2010-136
Autorità giudiziaria
Giurisdizione Slovenia (SI)
Data della decisione
Esito del giudizio Accolto (Allowed)

Sintesi Legislator

Generato dall'IA

The Supreme Court granted the request for protection of legality and voided the final judgment and appellate court decision. The defense argued that the defendant's appeal was untimely because the court failed to properly serve the indictment, citing discrepancies between a police report and a witness statement regarding service methods. The court resolved the procedural conflict by voiding the final judgment to prevent a situation where both a pending appeal and a final judgment coexist regarding the same act.

Regesto Legislator

Generato dall'IA

ZKP 420. 1. 2.; ZKP 119. 1.; ZKP 388. 2.; When service of documents is unclear and creates doubt about the timeliness of an appeal, the final judgment must be voided to prevent the coexistence of a pending appeal and a final judgment on the same act.

Parole chiave

Generato dall'IA
protection of legality service of documents timely appeal voiding final judgment procedural conflict ZKP 420 ZKP 119 privo d'oggetto

Disposizioni normative citate

Generato dall'IA
ZKP 420. 1. 2.
ZKP 420. 1. 3.
ZKP 423. 2.
ZKP 344. 1.
ZKP 388. 2.
ZKP 119. 1.
ZKP 129. 1.

Giurisprudenza citata

Generato dall'IA
Generato dall'IA

Ti chiedi come si applica questa sentenza alla tua fattispecie?

Analizza questa decisione insieme alla legislazione federale e cantonale, ai commentari e alla giurisprudenza successiva in Legislator AI.

Apri in Legislator →

Testo completo

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijani pravnomočni sklep in sodba višjega sodišča razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

[JEDRO]

S procesnega vidika ni sprejemljivo, da bi v kazenskem postopku glede istega dejanja hkrati obstajali nepravnomočna sodba, zoper katero se še lahko vloži pritožba, in sodba, ki je glede na določbo prvega odstavka 129. člena ZKP pravnomočna.

[OBRAZLOŽITEV]

A. 1. Obsojeni T. P. je bil s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 133. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Sodišče je obsojenemu izreklo pogojno obsodbo in mu določilo zaporno kazen šest mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let ter mu naložilo stroške kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo obsojenčevih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter obdolženemu naložilo plačilo sodne takse. Pritožbo, ki jo je vložil tudi obsojeni sam, je s sklepom V K 8280/2010 z dne 13. 5. 2011 Okrajno sodišče v Ljubljani zavrglo kot prepozno. Višje sodišče je pritožbi obsojenega in zagovornice zavrnilo kot neutemeljeni ter obsojencu naložilo stroške pritožbenega postopka.

2. Zoper sodbo sodišča prve in druge stopnje so zagovorniki obsojenega iz Odvetniške družbe H. - M. vložili zahtevo za varstvo zakonitosti po 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Zoper sklepa sodišča prve in druge stopnje je zagovornik obsojenega, odvetnik L. P., vložil zahtevo za varstvo zakonitosti po 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP.

3. Vrhovna državna tožilka je v odgovoru, podanim v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP, zahtevi za varstvo zakonitosti ocenila kot neutemeljeni. Navaja, da državni tožilec lahko skladno s prvim odstavkom 344. člena ZKP na glavni obravnavi ustno spremeni obtožbo, ko spozna, da izvedeni dokazi kažejo na to, da se je spremenilo opisano dejansko stanje. Sodišče se je prav tako opredelilo do predlaganega dokaza z zaslišanjem izvedenca za borilne veščine. Navedbe zahteve za varstvo zakonitosti v zvezi z oceno izpovedbe prič A. P. in B. H. pa vsebinsko pomenijo očitek zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Navedbam zahteve, da obsojenemu sodna pisanja niso bila pravilno vročena ni mogoče pritrditi. Sodišče druge stopnje pri odločanju o sodbi izdani, v skrajšanem postopku, o seji senata obvesti le v primeru, če predsednik senata ali senat spozna, da bi bila navzočnost strank koristna za razjasnitev stvari. Zahteva zoper sklepa sodišč prve in druge stopnje navaja, da sodišče ni vročalo sodnega pisanja na pravilen znani naslov in ni predhodno izčrpalo predvidenih možnosti za vročanje, da je bilo vročanje preko sodnih vročevalcev neupravičeno in nezakonito, poročilo izvršitelja pa v celoti izmišljeno in ne ustreza dejanskemu stanju, s tem pa mu je bila kršena ustavna pravica do sodnega varstva. Po mnenju vrhovne državne tožilke se vse okoliščine, ki se navajajo v obrazložitvi zahteve za varstvo zakonitosti, nanašajo na dejansko stanje, ki, upoštevaje določbo drugega odstavka 420. člena ZKP, ne more biti predmet presoje v postopku zahteve za varstvo zakonitosti.

4. Odgovor Vrhovnega državnega tožilstva je bil vročen zagovornikom in obsojencu. Izjavo je podal zagovornik obsojenega L. P., ki predlaga Vrhovnemu sodišču, da odgovora na zahtevo za varstvo zakonitosti vsebinsko ne upošteva in v celoti ugodi obsojenčevi zahtevi za varstvo zakonitosti.

B. 5. Iz podatkov spisa izhaja, da je obsojeni na glavni obravnavi dne 3. 6. 2010 izrecno navedel, da se mu naj sodna pisanja vroča na naslov v Gabrovki. Sodišče prve stopnje je vročalo sodbo najprej na naslov v Kopru. Pošiljka je bila sodišču vrnjena z navedbo, da ni bila dvignjena. Nato je sodišče dne 15. 2. 2011 sodbo vročalo preko PP Ljubljana, ki je delodajalec obsojenega, vročitev je bila opravljena 8. 4. 2011. Prav tako je naročilo vročanje pošiljke preko dveh vročevalcev. Prvi, vročevalec P., je vročal na naslov Gabrovka, drugi vročevalec S. pa na naslov Koper. Vročevalec S. je obvestil sodišče o vročitvi dne 7. 3. 2011, zato je sodišče obvestilo vročevalca P., da je bilo sodno pisanje že vročeno. Iz poročila vročevalca je razvidno, da naj bi bila vročitev opravljena 5. 3. 2011, s tem da je obsojenemu pisanje vročil čez okno, obsojeni pa je odklonil podpis naročilnice. Že iz poročila vročevalca izhajajo določene parametre nedoslednosti, ki kažejo, da je pisanja vročala ženska oseba. Iz sklepa o zavrženju kazenske ovadbe, ki jo je obsojeni podal zoper vročevalca S. je razvidno, da je bila kot osumljena zaslišana T. S., ki je bila zaposlena pri izvršitelju S. Ta je v izjavi navedla, da je bila ona tista, ki je navedenega dne vročala. Na naslovu v Kopru je videla dva moška skozi okno, eden izmed njiju je pogledal skozi okno in ker ni bil tisti gospod, s katerim je prejšnji dan govorila, je predvidevala, da je drugi moški, ki je pogledal skozi okno, T. P. Temu je zgolj pokazala na poštni nabiralnik ter tam pustila sodno pisanje.

6. Zahtevo za varstvo zakonitosti je na podlagi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče zoper pravnomočno sodno odločbo in zoper postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno sodno odločbo vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe. Če nastane pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v odločbi, zoper katero je zahteva vložena, Vrhovno sodišče razveljavi to odločbo (427. člen ZKP).

7. Sodišče prve stopnje je pritožbo obsojenca zavrglo kot prepozno. V sklepu je navedlo, da je obsojeni sodbo prejel 5. 3. 2011, kar izhaja iz poročila vročevalca, izvršitelja S. in ne kot navaja obsojeni 9. 4. 2011. Višje sodišče je pritožbo obsojenega in njegove zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno. Navedlo je, da iz poročila pooblaščenega vročevalca jasno izhaja, da je bila sodba sodišča prve stopnje vročena obsojencu 5. 3. 2011. Višje sodišče je navedlo, da kazenska ovadba ni dokazno sredstvo in torej nikakor ne more dokazovati oziroma potrjevati trditev v pritožbah obeh pritožnikov, da je v Kopru vročitev sodbe opravljala ženska oseba.

8. Osebno vročanje določa ureja 118. člen ZKP, ki v prvem odstavku navaja, da se pisanje, za katero je v tem zakonu določeno, da ga je treba osebno vročiti, izroči neposredno naslovniku. Če tistega, kateremu mora biti pisanje osebno vročeno, ni tam, kjer naj se vročitev opravi, poizve vročevalec, kdaj in kje bi ga mogel najti, ter mu pusti pri katerih od oseb, omenjenih v 119. členu tega zakona ali v hišnem predalčniku, pismeno sporočilo, naj bo določenega dne ob določeni uri v svojem stanovanju ali na svojem delovnem mestu, da sprejme pisanje. Če vročevalec tudi potem ne najde tistega, ki bi mu moral vročiti pisanje, ravna po prvem odstavku 119. člena ZKP; s tem se šteje, da je vročitev opravljena. Prvi odstavek 119. člena ZKP določa, da se pisanja, za katera v tem zakonu ni določeno, da morajo biti osebno vročena, prav tako vročajo osebno. Vendar pa se v primeru, če naslovnika ni v stanovanju ali na delovnem mestu, lahko izročijo kateremu od njegovih odraslih družinskih članov, ki je pisanje dolžan sprejeti. Če niti teh ni v stanovanju, se pisanje izroči hišniku ali sosedu, če v to privolita.

9. Iz navedenega sledi, da je sodišče na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja, ki ne daje jasnih odgovorov na vprašanja, na kakšen način je bila vročitev opravljena, zaključilo, da je bila opravljena pravilno. V tem primeru si nasprotja med izjavami, kdo in kako je vročal sodna pisanja tako globoka, da jih ni mogoče spregledati, zato terjajo bolj tehtno presojo, in utemeljitev. Vrhovno sodišče je podvomilo v ugotovitve o vročitvi, zato je izpodbijan pravnomočni sklep in sodbo višjega sodišča razveljavilo. Poročilo izvršitelja S. o vročitvi in izjava njegove zaposlene T. S., ki jo je podala na policijski postaji, se bistveno razlikujeta. V postopku presoje pravočasnosti vložene pritožbe bo sodišče prve stopnje moralo znova presoditi ali je bila vročitev opravljena pravilno in pritožba vložena pravočasno.

10. Po drugem odstavku 388. člena ZKP sodišče druge stopnje o vseh pritožbah zoper isto sodbo odloči z eno odločbo. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je že v sodbi z dne 11. 9. 2003, opr. št. I Ips 25/2001 in I Ips 26/2001 pojasnilo, da s procesnega vidika ni sprejemljivo, da bi v kazenskem postopku glede istega dejanja hkrati obstajali nepravnomočna sodba, zoper katero se še lahko vloži pritožba, in sodba, ki je glede na določbo prvega odstavka 129. člena ZKP pravnomočna. Ker se je Vrhovnemu sodišču pojavil dvom v pravilnost vročanja in s tem tudi v pravnomočnost sodbe je Vrhovno sodišče v skladu s primerom sekventnega odločanja posledično temu razveljavilo tudi sodbo Višjega sodišča.

11. Ker obstaja dvom o pravnomočnosti sodbe in bo moralo višje sodišče, po izpeljanem postopku preverjanja pravočasnosti vložene pritožbe obsojenega, ponovno odločati o pritožbi zagovornikov obsojenega in morebiti tudi pritožbi obsojenega, Vrhovno sodišče o zahtevi za varstvo zakonitosti Odvetniške družbe H. – M. ni odločalo.

C. 12. Glede na povedano je pri Vrhovnem sodišču nastal precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, na katerih temelji zaključek sodišč o vročitvi, zaradi česar ni bilo mogoče presoditi vložnikovega očitka o kršitvi kazenskega zakona. Zato je ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti obsojenčevega zagovornika in na podlagi 427. člena ZKP pravnomočni sklep in sodbo višjega sodišča razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.