Legislator Giurisprudenza & Legislazione
VSL sklep II Cp 3341/2012 ECLI:SI:VSLJ:2012:II.CP.3341.2012 Generato dall'IA

Appeal dismissed: Parties in settlement must bear own costs unless explicitly agreed otherwise.

Numero d'incarto VSL sklep II Cp 3341/2012
Autorità giudiziaria
Giurisdizione Slovenia (SI)
Data della decisione
Esito del giudizio Respinto (Dismissed)

Sintesi Legislator

Generato dall'IA

The Court of Appeal dismissed the appellant's challenge to a first-instance ruling that each party bears their own litigation costs following a settlement. Although the parties agreed to let the court decide on costs, they failed to specify the criteria for such a decision. The court held that a settlement represents an expression of will rather than success, making the standard 'success-based' cost allocation rule inapplicable by analogy. Consequently, the court ruled that without explicit agreement on cost-sharing criteria, the statutory default rule applies.

Regesto Legislator

Generato dall'IA

159. člen ZPP; 365. člen ZPP: When parties settle a dispute but fail to agree on cost allocation, the court must apply the statutory rule that each party bears their own costs, as a settlement is an expression of will, not success.

Parole chiave

Generato dall'IA
settlement procedure litigation costs allocation expression of will statutory default rule arbitrary decision making ZPP cost provisions court discretion limits

Disposizioni normative citate

Generato dall'IA

Ti chiedi come si applica questa sentenza alla tua fattispecie?

Analizza questa decisione insieme alla legislazione federale e cantonale, ai commentari e alla giurisprudenza successiva in Legislator AI.

Apri in Legislator →

Testo completo

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

[JEDRO]

Kadar stranki skleneta sodno poravnavo ter se o stroških posebej ne dogovorita drugače, tedaj vsaka stranka krije svoje pravdne stroške. To velja tudi za primer, ko je očitno, da se glede stroškov v postopku poravnavanja ne moreta zediniti ter izrecno izjavita, naj o stroških odloči sodišče. Poravnava je namreč izraz volje in ne izraz uspeha. Ker je tako, meril uspeha ni mogoče uporabiti niti po analogiji (ker ni skupnega vrednotnega temelja).

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

2. Proti sklepu vlaga pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge ter sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep spremeni tako, da bodo toženci dolžni nerazdelno povrniti pravdne stroške tožeče stranke. Podrejeno predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa. Pritožnica trdi, da sta se stranki v sodni poravnavi dogovorili drugače, kot določa 159. člen ZPP (1). Stranki sta se dogovorili, naj o stroških odloči sodišče. Tehnično gledano je sodišče to sicer storilo, vendar pa ni sledilo vsebini in smotru poravnave. Ta izhaja iz dejstva, da je tožena stranka pripoznala tožbeni zahtevek tožeče stranke. Ker se o stroških stranki nista mogli sporazumeti, sta se strinjali, naj o njih odloči sodišče. Pri tem pa nista mislili, naj sodišče odloči tako, da bo vsaka stranka krila svoje stroške. Če bi tako menili, takšne poravnave glede stroškov sploh ne bi zapisali.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Kadar stranki skleneta sodno poravnavo ter se o stroških posebej ne dogovorita drugače, tedaj vsaka stranka krije svoje pravdne stroške (159. člen ZPP). To velja tudi za primer, ko je očitno, da se glede stroškov v postopku poravnavanja ne moreta zediniti ter izrecno izjavita, naj o stroških odloči sodišče.

5. Vendar sodišče v takšnem primeru o stroških ne more odločiti drugače, kakor na podlagi 159. člena ZPP. Poravnava je namreč izraz volje in ne izraz uspeha. Ker je tako, meril uspeha ni mogoče uporabiti niti po analogiji (ker ni skupnega vrednotnega temelja). Tako se zastavi vprašanje, na podlagi kakšnih meril naj potem sodišče sploh odloči o stroških? Odgovor je, da je edino merilo, ki še ostane, tisto, ki je vsebovano v 159. členu ZPP.

6. Ker je tako, je dogovor strank v poravnavi, naj o stroških odloči sodišče, v resnici nesmiseln. Pritožnik trdi, da iz takšnega dogovora izhaja jasna volja strank, naj sodišče odstopi od merila 159. člena ZPP. To je najbrž res. A hkrati je res tudi to, da je takšna volja šepava, saj med strankama ni soglasja o tem, po kakšnih merilih naj sodišče odstopi od siceršnjega merila, vsebovanega v 159. členu ZPP in po kakšnih merilih naj odloči o stroških. Če bi to soglasje obstajalo, bi ga morali stranki jasno izraziti in opredeliti (s tem bi bili tudi že zelo blizu temu, da bi se o vprašanju stroškov dogovorili sami). Ker pa se o merilih, po katerih naj sodišče odloči, nista dogovorili, je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Drugačna odločitev bi bila arbitrarna ter bi nasprotovala materialnopravnemu pravilu iz 159. člena ZPP.

7. Ker pritožba ni utemeljena, podani pa tudi niso razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

(1) Zakon o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 73/2007 - uradno prečiščeno besedilo; ter še kasnejše spremembe).