Legislator Giurisprudenza & Legislazione
Sodba I Ips 30006/2010-125 ECLI:SI:VSRS:2012:I.IPS.30006.2010.125 Generato dall'IA

Supreme Court dismisses appeal for legal protection regarding criminal procedure violations and evidence issues.

Numero d'incarto Sodba I Ips 30006/2010-125
Autorità giudiziaria
Giurisdizione Slovenia (SI)
Data della decisione
Esito del giudizio Respinto (Dismissed)

Sintesi Legislator

Generato dall'IA

The Supreme Court of Slovenia dismissed the defendant's request for legal protection against the final conviction for negligent traffic accident. The defense argued that the court violated their right to defense by rejecting evidence requests and failing to address specific facts regarding the driver's negligence and the death of a passenger. The court rejected these claims, ruling that the first-instance judgment adequately reasoned the findings of negligence and that the alleged discrepancies between the verdict's reasoning and the transcript did not constitute significant contradictions under established case law.

Regesto Legislator

Generato dall'IA

Zakon o kazenskem postopku (ZKP), drugi odstavek 420. člena; 11. točka prvega odstavka 371. člena; 425. člen: A request for legal protection based on alleged violations of the right to defense or significant contradictions in the reasoning of a final judgment is inadmissible if the court has adequately reasoned its findings and the alleged discrepancies do not rise to the level of significant contradictions affecting the outcome.

Parole chiave

Generato dall'IA
request for legal protection right to defense significant contradiction negligent traffic accident criminal procedure violations evidence requests final judgment reasoning infrazione alle norme della circolazione

Disposizioni normative citate

Generato dall'IA
Generato dall'IA

Ti chiedi come si applica questa sentenza alla tua fattispecie?

Analizza questa decisione insieme alla legislazione federale e cantonale, ai commentari e alla giurisprudenza successiva in Legislator AI.

Apri in Legislator →

Testo completo

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

[JEDRO]

Protispisnost mora biti precejšnja in se mora nanašati na pravno relevantna dejstva.

[OBRAZLOŽITEV]

A. 1. Obsojeni V. K. je bil s sodbo Okrožnega sodišča na Ptuju spoznan za krivega kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 323. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Sodišče je obsojenemu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen sedem mesecev zapora s preizkusno dobo treh let in mu izreklo prepoved vožnje motornega vozila v trajanju šestih mesecev od pravnomočnosti sodbe. Višje sodišče v Mariboru je zavrnilo pritožbo zagovornika obsojenega V. K. in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper sodbo sodišča prve in druge stopnje je zagovornik obsojenega vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Zagovornik uveljavlja kršitev pravice do obrambe in bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ter navaja, da je bila obsojencu kršena pravica do obrambe, saj sodišče ni izvedlo predlaganih dokazov obrambe. To pa je po navedbah zagovornika nedvomno vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe, ter je tako podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP. Izpodbijana odločba je po navedbah vložnika prav tako obremenjena z bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, saj sodba nima navedenih razlogov o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi popolnoma nejasni in v precejšnji meri s seboj v nasprotju. Zagovornik navaja, da sodišče ni v celoti povzelo mnenja izvedenca in je tako podano nasprotje med tem kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi zapisniki. Prav tako navaja, da je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ker sodba nima posebnega materialnopravnega sklepa o obdolženčevem krivdnem odnosu do hujše posledice.

3. Vrhovni državni tožilec je v odgovoru, podanim v skladu z drugim odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), zahtevo za varstvo zakonitosti ocenil kot neutemeljeno. Navaja, da vseh navedenih trditev Vrhovno sodišče Republike Slovenije ne bo moglo upoštevati. Po mnenju vrhovnega državnega tožilca se sodba sodišča prve stopnje pravilno opira na mnenje izvedenca cestno prometne stroke. Izvedenec je preglednost križišča upošteval, čeprav je bila v času izdelave mnenja situacija na kraju spremenjena. Sodišče je prav tako pojasnilo obsojenčev subjektivni odnos ? malomarnost do kršitve cestnoprometnega predpisa o prednosti vozil. Dokazne predloge, je sodišče po mnenju vrhovnega državnega tožilca prav tako upravičeno zavrnilo in to tudi natančno obrazložilo.

4. Odgovor Vrhovnega državnega tožilstva je bil vročen zagovorniku in obsojencu. O odgovoru se je izjasnil zagovornik obsojenega, ki je navedel, da obsojenec v celoti vztraja pri vseh navedbah v zahtevi za varstvo zakonitosti, ter nasprotuje navedbam vrhovnega državnega tožilca v odgovoru.

B. 5. Zagovornik uveljavlja kršitev postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, saj je sodišče zavrnilo dokazne predloge obrambe in s tem prekršilo obdolženčevo pravico do obrambe. Dokazi obrambe so se namreč nanašali na točno in popolno ugotovitev dejanskega stanja obravnavane kazenske zadeve. Zaradi vzdrževalnih del na kraju, kjer je prišlo do prometne nesreče, je bilo posekano drevo, ki je obsojenemu preprečevalo boljšo vidljivost v smeri od koder je prišlo vozilo. Glede na navedeno je obramba predlagala opravo poizvedb pri upravljavcu križišča in zaslišanje policista, ki je vodil ogled in pribavo celotnega spisa v prekrškovnem postopku. Zagovornik nadalje zatrjuje, da je sodišče s tem, ko je zavrnilo predlagane dokaze odločilo na podlagi nepopolnega izvedenskega mnenja, saj v tem niso bile upoštevane okoliščine, kot so bile podane v času povzročitve prometne nesreče, saj je bilo takrat križišče povsem nepregledno.

6. Vrhovno sodišče ugotavlja, da uveljavljana kršitev ni podana. Sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga stranka, temveč v skladu z načelom proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) samo odloča, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Pri tem mora (razen v primeru, ko je očitno, da je dokazno sredstvo neprimerno), ugoditi dokaznemu predlogu in izvesti dokaz, če je ta materialno ali procesnopravno relevanten in če je njegov obstoj ter pravno relevantnost obramba utemeljila s potrebno stopnjo verjetnosti. Sodišče prve stopnje je v točki 6 pojasnilo zakaj je zavrnilo predlagane dokaze, temu je pritrdilo tudi višje sodišče v točki 13. Z nadaljnjimi navedbami vložnika, da izvedensko mnenje ni popolno in bi bilo potrebno najprej ugotoviti kakšne so spremembe v križišču pa vložnik podaja le lastno oceno dejanskega stanja, s tem pa uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi česar zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

7. Neutemeljen je tudi očitek zagovornika, da v sodbi ni obrazložen očitek malomarnosti. Do slednjega se je namreč sodišče prve stopnje izčrpno opredelilo v točki 4 sodbe. Z nadaljnjimi navajanji, da ima obsojeni že 36 let vozniških izkušenj, da je bilo križišče v času prometne nesreče nepregledno in da je izvedensko mnenje nepopolno, saj niso bile upoštevane razmere ob vozišču v času prometne nesreče, pa vložnik uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi katerega zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

8. Vlagatelj nadalje navaja, da sodišče ni povzelo vsega kar je izvedenec izpovedal na obravnavi med razloge sodbe, zaradi česar obstaja nasprotje med tem kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini zapisnikov o izpovedbah v postopku ter med samimi zapisniki. Po ustaljeni sodni praksi mora biti protispisnost precejšnja in se mora nanašati na pravno relevantna dejstva. Iz utemeljitve obravnavane zahteve takšna nasprotja niso razvidna. Trditev zahteve, da sodišče ni povzelo odgovora izvedenca, da je možno, da se je obdolženi ustavil, vendar ne zadosti blizu, da bi se varno vključil v promet in nadaljnji zaključki obrambe glede zagovora obdolženega, po presoji Vrhovnega sodišča pomenijo grajo dokazne ocene in s tem v nasprotju z drugim odstavkom 420. člena ZKP uveljavljanje zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

9. Bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP zagovornik vlaga tudi iz razloga, ker sodba nima posebnega materialnopravnega sklepa o obdolženčevem krivdnem odnosu do hujše posledice, do smrti sopotnika. Zahteva tudi v tem delu ni utemeljena, saj Vrhovno sodišče v obrazložitvi prvostopenjskega sodišča ne zazna zatrjevane kršitve. Sodišče prve stopnje je namreč v točki 4 v razlogih o obdolženčevi krivdi obrazložilo tudi obdolženčev odnos do smrti oškodovanca v krivdni obliki malomarnosti, slednjemu pa je pritrdilo tudi višje sodišče v točki 6.

C. 10. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljene kršitve niso podane, v pretežnem delu pa je zahteva vložena iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

11. Obsojenec je po podatkih, ki izhajajo iz sodbe sodišča prve stopnje, upokojenec z mesečno pokojnino v višini 192,00 EUR, zato ga je Vrhovno sodišče na podlagi četrtega odstavka 95. člena v zvezi z 98. a členom ZKP oprostilo plačila sodne takse.