Legislator Giurisprudenza & Legislazione
sodba I U 1599/2012 ECLI:SI:UPRS:2012:I.U.1599.2012 Generato dall'IA

Administrative court dismisses free legal aid claim due to property value exceeding statutory threshold.

Numero d'incarto sodba I U 1599/2012
Autorità giudiziaria
Giurisdizione Slovenia (SI)
Data della decisione
Esito del giudizio Respinto (Dismissed)

Sintesi Legislator

Generato dall'IA

The Administrative Court dismissed the plaintiff's appeal against the rejection of his request for special free legal aid. The plaintiff argued that his health issues and lack of income from his non-residential property warranted assistance, but the court found his property value, calculated at half his ownership share, significantly exceeded the statutory limit. Consequently, the court ruled that the administrative body correctly determined he was ineligible for aid based on his asset level.

Regesto Legislator

Generato dall'IA

Zakon o brezplačni pravni pomoči; Zakon o dodatnih interventnih ukrepih za leto 2012: The right to special free legal aid is denied when the value of the applicant's disposable property exceeds the statutory threshold, regardless of health conditions or usage restrictions on the property.

Parole chiave

Generato dall'IA
free legal aid eligibility property value threshold administrative review disposable assets statutory exclusion criteria prova del beneficio dell’assistenza giudiziaria decisione di contribuzione provvisoria anticipo delle spese

Disposizioni normative citate

Generato dall'IA
11., 12. in 13. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči
peti odstavek 4. člena Zakona o dodatnih interventnih ukrepih za leto 2012
71. člen Zakona o upravnem sporu
63. člen Zakona o upravnem sporu
prvi odstavek 59. člena Zakona o upravnem sporu
Generato dall'IA

Ti chiedi come si applica questa sentenza alla tua fattispecie?

Analizza questa decisione insieme alla legislazione federale e cantonale, ai commentari e alla giurisprudenza successiva in Legislator AI.

Apri in Legislator →

Testo completo

Tožba se zavrne.

[JEDRO]

Odločitev, da tožnik ni upravičen do brezplačne pravne pomoči, je utemeljena. Tožnik namreč ne ugovarja dejstvu, da je lastnik nepremičnine, v kateri ne biva, in njeni vrednosti, kakršna je bila ugotovljena na podlagi podatkov uradnih evidenc. Ob upoštevanju polovičnega deleža, s katerim lahko po podatkih zemljiške knjige prosto razpolaga, znaša vrednost premoženja, ki mu pripada 41.817,00 EUR, kar je (bistveno) več od zneska (13.780,00 EUR), do katerega se po določbah ZDIU12 premoženje pri dodelitvi BPP ne upošteva. Tožbene navedbe glede (dejanskih) omejitev pri uporabi nepremičnine na odločitev ne morejo vplivati. Pravnih omejitev za razpolaganje z navedeno nepremičnino (do ½) namreč nedvomno ni. Iz tožbenih navedb pa tudi ni mogoče razbrati, da bi se tožnika oviralo pri razpolaganju s prav tisto (nebivalno) nepremičnino, ki je podlaga za odločitev v konkretnem primeru.

[OBRAZLOŽITEV]

Pristojni organ za brezplačno pravno pomoč je z izpodbijano odločbo zavrnil prošnjo tožnika za dodelitev posebne brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) za pravno svetovanje in zastopanje v obsegu vložitve ustavne pritožbe zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. II Cp 3948/2011 z dne 27. 6. 2012 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Grosupljem opr. št. P 116/2009 z dne 27. 9. 2011.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe sledi, da je tožnik pri Okrožnem sodišču v Ljubljani zaprosil za BPP ter prošnji priložil dokazila. Poleg tega je pristojni organ za BPP uradoma pridobil podatke iz uradnih evidenc, med drugim je vpogledal bazo podatkov Geodetske uprave (v nadaljevanju GURS) ter podatke Zemljiške knjige. Na tej podlagi in na podlagi določb 11., 12. in 13. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) je ugotovil, da tožnikovo premoženje presega višino mejnega zneska 13 780,00 EUR, ki po določbi petega odstavka 4. člena Zakona o dodatnih interventnih ukrepih za leto 2012 (v nadaljevanju ZDIU12) izključuje njegovo pravico do BPP. Iz baze podatkov GURS namreč izhaja, da je tožnik med drugim lastnik nepremičnine k.o. A., številka parcele ..., številka stavbe ... z delom 1 in 2, ki v naravi predstavlja dve nestanovanjski kmetijski stavbi. Tržna vrednost nepremičnine po podatkih GURS znaša 83 634,00 EUR. Po podatkih Zemljiške knjige je na navedeni parceli vknjižena lastninska pravica tožnika do celote, obenem pa je vknjižena tudi pravica prepovedi odtujitve in obremenitve do ½ v korist B.B. Tožnik torej lahko razpolaga s polovico nepremičnine, ki se upošteva kot premoženje prosilca, to je v vrednosti 41 817,00 EUR. In ker tožnik že z vrednostjo navedenega nepremičnega premoženja presega mejno vrednost za odobritev BPP, se pristojni organ ni spuščal v presojo višine drugega premoženja in v presojo lastnega dohodka tožnika.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo ter vrnitev zadeve v ponovno odločanje. V tožbi vztraja pri navedbah, ki jih je dal v predlogu za dodelitev BPP in v dopolnitvi predloga. Že iz predloga je razvidno, da iz premoženja nima nobenih koristi, tudi ne iz tiste polovice, ki mu pripada na podlagi pravnomočne sodbe. To mu fizično in verbalno preprečujeta bivša žena B.B. in sin C.C. z družino. Sin in njegova žena tudi tožnikov del premoženja uporabljata za svojo dejavnost. Tožnik zato nima od premoženja nobene finančne koristi, tako da se preživlja samo z nizko pokojnino (192,87 EUR), tujo pomočjo in dodatkom za pomoč in postrežbo (145,08 EUR). Zaradi slabega zdravja (več infarktov, oslabelo srce, poškodovana rama) in ostarelosti (76 let) ima veliko zdravstvenih težav, iz istega razloga pa tudi ni pridobitno sposoben in ima višje stroške s preživljanjem. Zaradi premoženja je izgubil tudi varstveni dodatek. Tako imajo koristi od tožnikovega premoženja samo bivša žena in sin z družino. Tožnik nasprotno od njihovih dohodkov in prihrankov nima nobene finančne koristi in pomoči. Dodaja še, da tudi še ni ponovno določena delitev solastnine z bivšo ženo. Zaradi nedokončanih sodnih postopkov prosi za BPP, saj bi bilo s plačilom sodnega postopka ogroženo njegovo preživljanje.

Tožena stranka je na poziv sodišča posredovala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Pravilni so tudi razlogi za odločitev, zato jih sodišče ne ponavlja, temveč se po pooblastilu iz 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) nanje sklicuje.

Odločitev organa za BPP, da tožnik ni upravičen do BPP, ker ne izkazuje, da bi glede na svoj finančni položaj ne zmogel brez škode za svoje socialno stanje stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči, temelji na dejanski ugotovitvi, da vrednost tožnikovega premoženja, ki se pri tem lahko upošteva, presega 13 780,00 EUR in s tem znesek, ki po določbah ZDIU12 v zvezi z določbami Zakona o socialno varstvenih prejemkih (ZSVarPre) in ZBPP izključuje pravico tožnika do BPP.

Tožnik dejanskim ugotovitvam, ki so bistvene za odločitev, ne ugovarja. Tako ne ugovarja dejstvu, da je lastnik nepremičnine, v kateri ne biva, in njeni vrednosti, kakršna je bila ugotovljena na podlagi podatkov uradnih evidenc in kakršna je razvidna iz izpodbijane odločbe. Ob upoštevanju polovičnega deleža, s katerim lahko po podatkih Zemljiške knjige prosto razpolaga, znaša vrednost premoženja, ki mu pripada 41 817,00 EUR, kar je (bistveno) več od zneska (13 780,00 EUR), do katerega se po določbah ZDIU12 premoženje pri dodelitvi BPP ne upošteva. To pa pomeni, da je v zadevi pravilno odločeno in da tožnik s tožbenimi ugovori ne more uspeti. Slabo zdravstveno stanje prosilca po določbah zadevnih predpisov samo po sebi na odločitev ne vpliva. Na odločitev pa tudi ne morejo vplivati tožbene navedbe glede (dejanskih) omejitev pri uporabi nepremičnine. Pravnih omejitev za razpolaganje z navedeno nepremičnino (do ½) namreč nedvomno ni. Iz tožbenih navedb pa tudi ni mogoče razbrati, da bi se tožnika oviralo pri razpolaganju s prav tisto (nebivalno) nepremičnino, ki je podlaga za odločitev v konkretnem primeru. Zato po presoji sodišča ostaja pravilna ugotovitev tožene stranke, po kateri na nepremičnini, ki se upošteva kot premoženje tožnika, ne obstaja nobena pravica ali pravno dejstvo, ki bi omejevala lastninsko pravico v smislu razpolaganja z nepremičnino v pravnem prometu in na ta način zmanjševala ali celo izničila ugotovljeno vrednost zadevne nepremičnine.

Ker je torej po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi določb 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

Ker so ključne dejanske okoliščine nesporne, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo v zadevi brez glavne obravnave.