Legislator Giurisprudenza & Legislazione
Sodba II Ips 692/2008 ECLI:SI:VSRS:2011:II.IPS.692.2008 Generato dall'IA

Supreme Court dismisses appeal; objective limitation period runs regardless of subjective limitation period under ZOR.

Numero d'incarto Sodba II Ips 692/2008
Autorità giudiziaria
Giurisdizione Slovenia (SI)
Data della decisione
Esito del giudizio Respinto (Dismissed)

Sintesi Legislator

Generato dall'IA

The Supreme Court of Slovenia dismissed the appellant's appeal against a second-instance judgment that rejected a claim for non-pecuniary damages. The appellant argued that the lower courts failed to order a medical expert due to the defendant's nine-year silence regarding a blood transfusion error, claiming a violation of rights to life and health. The court ruled that the objective limitation period of five years from the damage's occurrence expired in 2000, independent of the subjective limitation period, thereby barring the claim filed in 2005.

Regesto Legislator

Generato dall'IA

Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR) pr. 1. in 2. odst. 376.; The objective limitation period for a claim for damages runs regardless of whether the subjective limitation period has expired.

Parole chiave

Generato dall'IA
objective limitation period subjective limitation period non-pecuniary damages blood transfusion error Zakon o obligacijskih razmerjih inidoneità medica motivi medici trattamento medico

Disposizioni normative citate

Generato dall'IA
Generato dall'IA

Ti chiedi come si applica questa sentenza alla tua fattispecie?

Analizza questa decisione insieme alla legislazione federale e cantonale, ai commentari e alla giurisprudenza successiva in Legislator AI.

Apri in Legislator →

Testo completo

Revizija se zavrne.

[JEDRO]

Objektivni rok za zastaranje odškodninske terjatve (po)teče ne glede na to, ali je potekel subjektivni rok iz prvega odstavka 376. člena ZOR.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Tožnik je zoper toženo stranko vložil tožbo zaradi plačila odškodnine za nepremoženjsko škodo (strah in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti), ker mu je druga toženka, ki ima pri prvi toženki zavarovano svojo odgovornost, med operacijo poleg tožnikove krvne skupine A RHD –, transfuzirala tudi nekaj enot krvi krvne skupine A RHD +. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je ugotovilo, da tožniku ni nastala pravno priznana škoda, sodišče druge stopnje pa je prvostopenjsko sodbo potrdilo.

2. Zoper odločitev sodišča druge stopnje tožnik vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da se sodbi sodišča prve in druge stopnje razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje ugoditi njegovemu predlogu za postavitev izvedenca medicinske stroke. Zavrnitev dokaznih predlogov je sodišče obrazložilo le pavšalno. Druga toženka je kršila svojo pojasnilno dolžnost, ker je tožniku transfuzijo krvi drugega RHD tipa zamolčala za 9 let. Tožnik je v svoji izpovedbi pojasnil, da so se mu pojavljali simptomi (potenje in boleča ledvica), zato ni pravilen zaključek obeh sodišč, da se tožniku ni poslabšalo zdravstveno stanje in da mu ni nastala pravno priznana škoda. Tožniku je bila kršena njegova pravica do življenja in zdravja. Poslabšanje zdravja pa se lahko pojavi z veliko zamudo.

3. Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), izhaja, da je bil tožnik 6. 12. 1995 operiran pri drugi toženki. Ker je krvi njegove krvne skupine A RHD – zmanjkalo, mu je bilo med operacijo apliciranih tudi nekaj enot krvne skupine A RHD +. Tožnik je nato leta 2004 hotel darovati kri, vendar so ga obvestili, da njegova kri ni primerna za darovanje, ker se v njej nahajajo protitelesa. Bolnišnica mu je izdala izjavo, v kateri je zapisano, da protitelesa v krvi ne škodujejo njegovemu zdravju, da pa je v primeru ponovne potrebe po transfuziji priporočljivo, da dobi kri svoje krvne skupine A RHD –. Takrat je tožnik ugotovil, da mu je bila med operacijo pri drugi toženki transfuzirana tudi kri krvne skupine A RHD +. Leto kasneje (leta 2005) je tožnik zoper toženki vložil zahtevek za plačilo odškodnine.

6. Sodišče prve stopnje je zavrnilo ugovor zastaranja, ki sta ga podali obe toženki, z utemeljitvijo, da terjatev ni zastarala, ker je tožnik za škodni dogodek zvedel šele leta 2004, pritožbeno sodišče pa je tem razlogom smiselno pritrdilo. Na podlagi 376. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) odškodninska terjatev zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za njenega povzročitelja (subjektivni rok), v vsakem primeru pa zastara v petih letih, odkar je škoda nastala (objektivni rok). Operacija s sporno transfuzijo krvi je bila izvedena 6. 12. 1995, tožnik pa je tožbo za plačilo odškodnine vložil šele leta 2005, torej deset let kasneje. Potekel je tako subjektivni kot tudi objektivni zastaralni rok, saj tudi v primeru, ko oškodovanec za škodo zve kasneje in ne že ob njenem nastanku, terjatev vseeno zastara najkasneje v petih letih odkar je škoda nastala. Objektivni rok (po)teče ne glede na to, ali je potekel subjektivni rok iz prvega odstavka 376. člena ZOR. Ker je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo zaradi zastaranja terjatve iz tožbe, na druge revizijske očitke ni odgovarjalo, saj tudi če bi bili utemeljeni, ne bi pripeljali do drugačne odločitve v zadevi.

7. Uveljavljani revizijski razlogi niso podani, prav tako ni podan razlog, na katerega mora sodišče paziti po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), zato je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo, s tem pa tudi tožnikov predlog za povrnitev revizijskih stroškov.