Legislator Giurisprudenza & Legislazione
Sodba II Ips 446/2008 ECLI:SI:VSRS:2011:II.IPS.446.2008 Generato dall'IA

Supreme Court dismisses appeal; failure to check land registry does not equal waiver of restitution claim.

Numero d'incarto Sodba II Ips 446/2008
Autorità giudiziaria
Giurisdizione Slovenia (SI)
Data della decisione
Esito del giudizio Respinto (Dismissed)

Sintesi Legislator

Generato dall'IA

The Supreme Court of Slovenia rejected the appeal, upholding the lower courts' decision that the preliminary contract was voidable due to the seller's prior ownership of the property. The plaintiff argued that the seller's assurances and his own failure to verify the land registry constituted a waiver of his right to claim restitution. The court ruled that such negligence does not amount to a voluntary waiver under the Obligations Act, as the seller was unjustly enriched by receiving payment for property he did not own.

Regesto Legislator

Generato dall'IA

Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR), 210. člen; 211. člen: Failure to verify the land registry status prior to signing a preliminary contract does not constitute a voluntary waiver of the right to claim restitution against unjust enrichment.

Parole chiave

Generato dall'IA
unjust enrichment voidable contract land registry waiver of rights preliminary contract seller's ownership restitution claim diritti e obblighi precontrattuali

Disposizioni normative citate

Generato dall'IA
Generato dall'IA
VSL sodba I Cp 288/2016
Appeal dismissed; pre-contract void due to invalid form, but main contract valid as parties chose less strict form.
VSK sodba I Cp 612/2006
Unjust enrichment interest claim allowed from lawsuit filing date due to lack of bad faith allegation.
Sodba in sklep III Ips 87/2005
Supreme Court dismisses appeal on damages claim due to procedural bar on separate legal grounds.
VSRS Sodba II Ips 21/2021
Supreme Court dismisses appeal, ruling bankruptcy administrator's failure to discover claims does not extend limitation periods. The court held that Article 249 of the Bankruptcy Act allows administrators time to discover claims, but does not suspend general limitation periods for contractual claims. The court found that extending limitation periods due to the administrator's failure to discover claims would disproportionately harm the counterparty's legal position. The court emphasized that Article 249 of the Bankruptcy Act provides administrators with time to discover claims, but does not suspend general limitation periods for contractual claims. The court found that extending limitation periods due to the administrator's failure to discover claims would disproportionately harm the counterparty's legal position. The court emphasized that Article 249 of the Bankruptcy Act provides administrators with time to discover claims, but does not suspend general limitation periods for contractual claims. The court found that extending limitation periods due to the administrator's failure to discover claims would disproportionately harm the counterparty's legal position. The court emphasized that Article 249 of the Bankruptcy Act provides administrators with time to discover claims, but does not suspend general limitation periods for contractual claims.
VSL sodba II Cp 2271/2015
Court dismisses claimant's injury compensation for choosing a snowy path despite visible hazards.

Ti chiedi come si applica questa sentenza alla tua fattispecie?

Analizza questa decisione insieme alla legislazione federale e cantonale, ai commentari e alla giurisprudenza successiva in Legislator AI.

Apri in Legislator →

Testo completo

Revizija se zavrne.

[JEDRO]

Nižji sodišči sta ugotovili, da je tožnik tožencu ob sklenitvi predpogodbe na podlagi katere se je toženec kot prodajalec zavezal s tožnikom kot kupcem skleniti glavno pogodbo za prodajo nepremičnine plačal 35.790,43 EUR kot del kupnine, čeprav je že pred sklenitvijo predpogodbe s to nepremičnino razpolagal. Zato je odločitev, da je predpogodba razdrta in da je toženec dolžan prejeti znesek vrniti, materialnopravno pravilna.

Dejstvo, da tožnik ali njegov pooblaščenec nista preverila zemljiškoknjižnega stanja nepremičnin, ne pomeni privolitve v svoje prikrajšanje v smislu 211. člena ZOR.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo podrednemu tožbenemu zahtevku za ugotovitev, da je predpogodba za prodajo nepremičnine med tožencem kot prodajalcem in tožnikom kot kupcem razdrta in da je toženec dolžan tožniku plačati 35.790,43 EUR z obrestmi.

2. Pritožbeno sodišče je zavrnilo toženčevo pritožbo in v izpodbijanem obsodilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Toženec zoper sodbo pritožbenega sodišča vlaga revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da se tožnik ne more sklicevati na to, da mu v zemljiško knjigo vpisana prepoved odtujitve in obremenitve v korist toženčeve matere ni bila znana. Ker pri sklepanju predpogodbe ni bil zadosti skrben, naj bi privolil v svoje prikrajšanje in od toženca ne more zahtevati vrnitve prejetega zneska. Trdi, da je tožnika opozoril, da sklenitev glavne pogodbe ne bo mogoča, tožnik in njegov pooblaščenec pa sta mu zagotovila, da za sklenitev ne bo nobenih ovir. Kot pravni laik je izključno na podlagi takšnih zagotovil podpisal predpogodbo. Nazadnje zatrjuje, da nižji sodišči nista obrazložili svoje odločitve glede višine prisojenega zneska. Povsem nekritično sta sprejeli tožnikove navedbe, čeprav sta ugotovili, da toženec denarja fizično sploh ni prejel.

4. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Nižji sodišči sta ugotovili, da je tožnik tožencu ob sklenitvi predpogodbe (na podlagi katere se je toženec kot prodajalec zavezal s tožnikom kot kupcem skleniti glavno pogodbo za prodajo nepremičnine) plačal 70.000 DEM (sedaj 35.790,43 EUR) kot del kupnine, čeprav je že pred sklenitvijo predpogodbe s to nepremičnino razpolagal. Zato je odločitev, da je predpogodba razdrta in da je toženec dolžan prejeti znesek vrniti, materialnopravno pravilna (četrti odstavek 210. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR, ki se v tej zadevi uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika, OZ). Toženec je namreč obogaten za del kupnine, ki jo je prejel na podlagi razdrte predpogodbe, tožnik pa prikrajšan.

7. Toženec nima prav, da se je tožnik strinjal s svojim prikrajšanjem. Nižji sodišči sta ugotovili, da tožnik ob sklenitvi predpogodbe ni vedel, da je toženec s predmetom pogodbe že razpolagal. Revizijske navedbe, da sta tožnik in njegov pooblaščenec tožencu zagotavljala, da za sklenitev glavne pogodbe ne bo ovir, pomenijo nedovoljeno izpodbijanje dokazne ocene (tretji odstavek 370. člena ZPP). Dejstvo, da tožnik ali njegov pooblaščenec nista preverila zemljiškoknjižnega stanja nepremičnin, pa še ne pomeni privolitve v svoje prikrajšanje v smislu 211. člena ZOR, ki določa, da nekdo, ki je nekaj plačal, čeprav ve, da ni dolžan, tega nima pravice zahtevati nazaj.

8. Neutemeljen je tudi revizijski očitek glede višine prisojenega zneska. Toženec denarja sicer fizično res ni prejel, vendar sta nižji sodišči ugotovili in obrazložili, da je bila kupnina v višini 70.000 DEM plačana tako, da je tožnik v toženčevem imenu poravnal različne njegove dolgove.

9. Ker revizijski razlogi niso utemeljeni, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).