Legislator Giurisprudenza & Legislazione
Sklep I Up 25/2011 ECLI:SI:VSRS:2011:I.UP.25.2011 Generato dall'IA

Appeal dismissed; temporary injunction denied due to lack of irreparable harm from enforcing administrative building order.

Numero d'incarto Sklep I Up 25/2011
Autorità giudiziaria
Giurisdizione Slovenia (SI)
Data della decisione
Esito del giudizio Respinto (Dismissed)

Sintesi Legislator

Generato dall'IA

The Supreme Court of Slovenia dismissed the appeal against a first-instance decision rejecting a request for a temporary injunction. The plaintiff argued that enforcing the administrative order to remove illegal structures would cause irreparable harm to her property and neighbors, but the court found no evidence supporting this claim. The court ruled that material costs associated with restoring legal compliance do not constitute irreparable harm under the Administrative Dispute Resolution Act, and the enforcement serves a clear public interest.

Regesto Legislator

Generato dall'IA

Zakon o upravnem sporu – ZUS-1, 32. člen; 76. člen v zvezi s 82. členom; Materialna škoda ob vzpostavljanju zakonitega stanja ne predstavlja težko popravljive škode; Izvedba upravne odločbe o odstranitvi nelegalnih gradbenih delov ne povzroča težko popravljive škode.

Parole chiave

Generato dall'IA
temporary injunction irreparable harm administrative enforcement building permit irregular construction public interest ZUS-1 restrizioni per oggetto

Disposizioni normative citate

Generato dall'IA
2nd paragraph of Article 32 of the Act on Administrative Dispute Resolution – ZUS-1
Article 76 in conjunction with Article 82 of the Act on Administrative Dispute Resolution – ZUS-1
Article 165, first paragraph of the Civil Procedure Act
Article 154, first paragraph of the Civil Procedure Act in conjunction with Article 22 of the Act on Administrative Dispute Resolution – ZUS-1

Giurisprudenza citata

Generato dall'IA
I Up 712/2007
Appeal court allows temporary injunction against demolition order due to procedural error and lack of evidence on safety.
I Up 77/99
Vrhovno sodišče je tudi že zavzelo stališče, da vrednost izvedenih gradbenih del, ki jih mora zavezanec po inšpekcijski odločbi odstraniti, sama zase ne pomeni težko popravljive škode (sklep I Up 77/99).
I Up 326/2009
Appeal dismissed; temporary order requires proof of hard-to-repair damage, not mere occurrence.
G 25/2010
Zato se tudi ne more uspešno sklicevati na zadevo G 25/2010, v kateri je bilo dejansko in pravno stanje drugačno.
Generato dall'IA

Ti chiedi come si applica questa sentenza alla tua fattispecie?

Analizza questa decisione insieme alla legislazione federale e cantonale, ai commentari e alla giurisprudenza successiva in Legislator AI.

Apri in Legislator →

Testo completo

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka trpi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Zgolj z navajanjem posledic upoštevanja inšpekcijskega ukrepa, kar je že po naravi stvari povezano z določenimi stroški in škodo, po presoji Vrhovnega sodišča ni mogoče izkazovati težko popravljive škode.

Materialna škoda ob vzpostavljanju zakonitega stanja ne predstavlja težko popravljive škode v smislu 32. člena ZUS-1.

Vrednost izvedenih gradbenih del, ki jih mora zavezanec po inšpekcijski odločbi odstraniti, sama zase ne pomeni težko popravljive škode.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 zavrnilo tožničino zahtevo za izdajo začasne odredbe, vloženo skupaj s tožbo zoper odločbo Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Območne enote Ljubljana z dne 11. 6. 2010. S prvostopno upravno odločbo je bilo med drugim odločeno, da morata tožnica in A. A. ustaviti gradnjo prizidave in nadzidave poslovno-stanovanjskega objekta na naslovu ..., ter odstraniti nelegalno zgrajene objekte (navedeni v 22 alinejah). Tožena stranka je kot drugostopenjski organ z odločbo z dne 4. 10. 2010 odpravila 6. alinejo ter jo nadomestila z novo, odpravila 12. in 18. ter delno spremenila 19. alinejo, v 22. alineji je dodala besedilo „ter vzpostavita prejšnje stanje na svoje stroške“, sicer pa je pritožbo zavrnila kot neutemeljeno.

2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje navaja, da tožnica za svoje izjave glede nastanka težko popravljive škode ni predložila dokazov, ki bi izkazovali njene trditve. Ker ni izkazala verjetnosti nastanka težko popravljive škode, je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo.

3. Tožnica izpodbija sklep sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov. Vrhovnemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi, oziroma podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje. Sodišče prve stopnje je napačno presodilo, da ni verjetno izkazala nastanka težko popravljive škode. Pojasnila je in izkazala, kaj zanjo pomeni izvršitev izpodbijane upravne odločbe. Nepravilni so tudi zaključki, da ni predložila dokazov, saj delna zrušitev neposredno izhaja iz izreka izpodbijane odločbe in z izvršitvijo te odločbe stavba ne bi izpolnjevala več bistvenih zahtev, kot so mehanska odpornost in stabilnost, higienska in zdravstvena zaščita in zaščita okolice ter varnost pri uporabi. Stavbo bo zalila meteorna voda, poškodovane bi bile sosednje stavbe. Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo posledic, ki bi zaradi izdaje začasne odredbe nastale za javno korist (gre za spomeniško zaščiteno stavbo). Poleg tega je pred začetkom gradnje pridobila gradbeno dovoljenje, sporni objekt je dovolj varen in z odložitvijo izvršitve ne bo ogroženo življenje in zdravje ljudi (stališče Vrhovnega sodišča v sklepu I Up 712/2007 z dne 13. 12. 2007). Opozarja tudi na možnost uspeha s tožbo, ki je izkazana z zadostno stopnjo verjetnosti.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Tožnica je predlagala zadržanje izvršitve odločbe Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote Ljubljana, z dne 11. 6. 2010, torej izdajo začasne odredbe na podlagi določbe drugega odstavka 32. člena ZUS-1. Ta določa, da sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

7. Začasna odredba predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče ob izpolnjenih zakonskih pogojih (začasno) odloži sicer na podlagi zakona dovoljeno izvršitev določenega upravnega akta. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva njeno izdajo, mora v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino škode ter to izkazati. Kot verjetno mora izkazati tudi, da takšna škoda zanjo predstavlja težko popravljivo škodo.

8. Vrhovno sodišče pritrjuje odločitvi sodišča prve stopnje ter njegovi presoji, da v obravnavani zadevi niso izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe po drugem odstavku 32. člena ZUS-1.

9. Izvršitev inšpekcijske odločbe po mnenju Vrhovnega sodišča nima za posledico uničenja tožničinega stanovanja in opreme v njem ter sosednjih stavb oziroma stanovanj, kot zatrjuje tožnica. Z inšpekcijsko odločbo je namreč naložena tudi vzpostavitev prejšnjega stanja, torej tudi pokritje stavbe, na katero se ukrep nanaša, vendar le v skladu z izdanim dovoljenjem. Poleg tega zgolj z navajanjem posledic upoštevanja inšpekcijskega ukrepa, kar je že po naravi stvari povezano z določenimi stroški in škodo, po presoji Vrhovnega sodišča ni mogoče izkazovati težko popravljive škode (tako tudi v sklepu I Up 326/2009). Glede zatrjevane materialne škode v povezavi z vloženimi sredstvi je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da materialna škoda ob vzpostavljanju zakonitega stanja ne predstavlja težko popravljive škode v smislu 32. člena ZUS-1. Vrhovno sodišče je tudi že zavzelo stališče, da vrednost izvedenih gradbenih del, ki jih mora zavezanec po inšpekcijski odločbi odstraniti, sama zase ne pomeni težko popravljive škode (sklep I Up 77/99). Pravilno pa je tudi stališče, da tožnica glede zatrjevane ogroženosti objekta oziroma svoje eksistence ni konkretno navedla, kakšne posledice bi nastale oziroma ni predložila nobenega dokaza. Zato se tudi ne more uspešno sklicevati na zadevo G 25/2010, v kateri je bilo dejansko in pravno stanje drugačno.

10. Glede pritožbenega sklicevanja na javni interes Vrhovno sodišče pojasnjuje, da se odločbe gradbenega inšpektorja izdajajo v javnem interesu in so izvršljive praviloma takoj, zaradi česar je odložitev izvršitve odločbe v teh zadevah načeloma v nasprotju z javnim interesom. Ker je izvrševanje teh odločb v javnem interesu, je zato treba okoliščine, ki bi bile močnejše od javnega interesa, jasno in določno izkazati, česar pa tožnica ni storila. Predvsem tožnica ni uspela izkazati, da bi ji z izvršitvijo izpodbijanega akta nastala težko popravljiva škoda, zato tudi ni podlage za nadaljnje ugotavljanje javnega interesa, saj se v skladu z zakonsko določbo javni interes presoja, ko je izkazan pogoj težko popravljive škode ter se nato skladno z načelom sorazmernosti upošteva prizadetost javne koristi in koristi nasprotnih strank. Tako stališče izhaja tudi sklepa I Up 712/2007, na katerega se tožnica sklicuje, ob tem, da je v citirani zadevi nastanek težko popravljive škode bil izkazan. S sklicevanjem na javno korist pa tožnica nastanka težko popravljive škode tudi ne more utemeljevati, saj je z nedovoljenim posegom v hišo, ki je pod spomeniškim varstvom, sama povzročila posledice.

11. Ker tožnica ni izkazala, da bi ji z izvršitvijo izpodbijane odločbe nastala težko popravljiva škoda, torej že prvi zakonski pogoj za izdajo začasne odredbe ni izpolnjen, se tudi ne more uspešni sklicevati na verjetnost uspeha s tožbo.

12. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, zaradi katerih se sklep izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.

13. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, na podlagi prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi z 22. členom ZUS-1 sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.