Legislator Giurisprudenza & Legislazione
Sklep II DoR 245/2009 ECLI:SI:VSRS:2011:II.DOR.245.2009 Generato dall'IA

Slovenian Supreme Court dismisses review application where individual claim values under 2000 EUR in joint litigation.

Numero d'incarto Sklep II DoR 245/2009
Autorità giudiziaria
Giurisdizione Slovenia (SI)
Data della decisione
Esito del giudizio Respinto (Dismissed)

Sintesi Legislator

Generato dall'IA

The Supreme Court of Slovenia rejected the defendant's application for permission to appeal, upholding the lower court's judgment. The defendant argued that the case involved significant legal issues regarding the binding nature of administrative decisions and deviations from Supreme Court practice. The court ruled that under the Civil Procedure Act, review permission is assessed individually for each claim in subjective joinder, meaning each plaintiff's claim of 1,806 EUR fell below the 2,000 EUR threshold required for review.

Regesto Legislator

Generato dall'IA

Zakon o pravdnem postopku (ZPP), 367. člen (4. odstavek); 41. člen (2. odstavek): In cases of subjective joinder of claims, the admissibility of review is assessed based on the value of each individual claim, not the aggregate sum, thereby preventing the joinder strategy from artificially inflating the review threshold.

Parole chiave

Generato dall'IA
subjective joinder of claims admissibility of review value threshold for appeal civil procedure law individual claim assessment premi assicurativi non pagati debito insoddisfatto opposizione al precetto esecutivo

Disposizioni normative citate

Generato dall'IA

Giurisprudenza citata

Generato dall'IA
Case II Ips 5550/2001
Generato dall'IA

Ti chiedi come si applica questa sentenza alla tua fattispecie?

Analizza questa decisione insieme alla legislazione federale e cantonale, ai commentari e alla giurisprudenza successiva in Legislator AI.

Apri in Legislator →

Testo completo

Predlog se zavrže.

[JEDRO]

Novi peti odstavek 367. člena ZPP ne posega v ureditev 41. člena ZPP, da se v primeru subjektivne kumulacije zahtevkov navadnih sospornikov dovoljenost (dopustitve) revizije presoja po vrednosti vsakega posameznega zahtevka.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženec plačati vsem trem tožnicam skupaj 5.418 EUR, od tega vsaki po 1.806 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 8. 2005 dalje. Obrestni zahtevek za obdobje od 1. 1. 2005 do 8. 8. 2005 je zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Odločitev sodišč temelji na presoji o toženčevi neupravičeni pridobitvi. Toženčeva obogatitev je v tem, da je pridobil celotno odškodnino za premoženjsko škodo, ki jo je medvojnim izseljencem izplačala mednarodna izseljeniška organizacija, in ne le njen alikvotni del, saj je bil skupni znesek odškodnine namenjen otrokom in zakoncu pokojnega oškodovanca po enakih delih. Vsaka tožnica je bila prikrajšana za 1/5 tožencu izplačanega zneska 9.030 EUR, to je za znesek 1.806 EUR.

4. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je toženec vložil predlog za dopustitev revizije. Uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Zatrjuje pomembnost obravnavane pravne problematike, ker odločitev sodišč odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča. Navaja zadevo II Ips 5550/2001, iz katere izhaja, da pravnomočni sklep pristojnega organa zavezuje prizadete stranke, na njihovi podlagi izvršeno denarno plačilo pa ima pravni temelj. Toženec nadalje navaja, da sicer ni sodne prakse Vrhovnega sodišča, ki bi potrjevala izpodbijano odločitev, pravna vprašanja in kršitev pravnih pravil pa so takšne narave, da posegajo v temelje pravnega reda in presegajo zgolj hudo prizadetost tožene stranke.

5. Predlog ni dovoljen.

6. Po četrtem odstavku 367. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) sodišče revizije ne more dopustiti, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega 2.000 EUR. V obravnavanem primeru gre za tak primer, kajti tožnice so navadne (formalne) sospornice v smislu 2. točke prvega odstavka 191. člena ZPP, vsaka s svojim zahtevkom 1.806 EUR ter se zato po določbi drugega odstavka 41. člena ZPP dovoljenost revizije presoja po vrednosti vsakega posameznega zahtevka, ne pa po seštevku vrednosti. Prvi odstavek 41. člena ZPP velja le za objektivno kumulacijo zahtevkov in ga ni mogoče uporabiti pri subjektivni kumulaciji zahtevkov (razen izjemoma pri enotnem sosporništvu ali pri solidarnih dolžnikih). V opisano ureditev subjektivne kumulacije novi peti odstavek 367. člena ZPP ne posega. Pri sosporništvu gre zmeraj za združitev več pravd v skupni postopek, pri čemer procesnopravna razmerja, kljub skupnemu razpravljanju in odločanju, ohranijo vsako svojo identiteto; imamo jih toliko, kolikor je oseb na eni pravdni strani. Vsak sospornik vodi svojo pravdo samostojno. Ob nasprotnem stališču, da je treba ob določbi novega petega odstavka 367. člena ZPP vrednosti spornih zahtevkov pri subjektivni kumulaciji seštevati, bi lahko prišlo do nemogočega položaja, ko bi bila pravica do revizije lahko odvisna od tega, katera od pravdnih strank oziroma koliko sospornikov na strani ene pravdne stranke je vložilo predlog za dopustitev revizije oziroma „direktno“ revizijo. Tožniki bi z odločitvijo o tem, ali bodo tožili skupaj ali vsak posebej, oziroma o tem, ali bodo tožili vse tožence skupaj ali vsakega posamezno, lahko odločali tudi o tem, ali bo revizijski postopek sploh prišel v poštev oziroma ali bo prišel v poštev enofazni (direktna revizija) ali dvofazni (dopuščena revizija) revizijski postopek. Pravica do revizije nobene od pravdnih strank ne more biti pridobljena le zato, ker so tožniki toženca tožili skupaj z eno tožbo oziroma, ker je tožnik tožil vse tožence skupaj z eno tožbo.

7. Vrednosti izpodbijanih delov sodbe vsake od tožnic znašajo 1.806 EUR in torej ne presegajo 2.000 EUR, ter se ne seštevajo, zato Vrhovno sodišče toženčeve revizije v skladu s četrtim odstavkom 367. člena ZPP ni moglo dopustiti. Predlog je kot nedovoljen zavrglo.