Legislator Giurisprudenza & Legislazione
Sodba IV Ips 128/2010 ECLI:SI:VSRS:2010:IV.IPS.128.2010 Generato dall'IA

Appeal against traffic fine dismissed because prior final judgment on same offense already satisfied ne bis in idem principle.

Numero d'incarto Sodba IV Ips 128/2010
Autorità giudiziaria
Giurisdizione Slovenia (SI)
Data della decisione
Esito del giudizio Respinto (Dismissed)

Sintesi Legislator

Generato dall'IA

The Supreme Court of Slovenia rejected the Prosecutor's request for legal protection against a traffic fine issued to defendant P. D. The facts show two decisions on the same offense: a final traffic fine and a subsequent criminal court judgment imposing identical penalties. The court ruled that since the first fine became legally binding before the criminal proceedings began, the principle of ne bis in idem was not violated by the second decision. Consequently, the request to annul the initial fine was dismissed as the violation alleged did not exist.

Regesto Legislator

Generato dall'IA

ZKP 423 odst. 2; ZP-1 171. člen: A request for legal protection against a penalty is inadmissible if the principle of ne bis in idem was not violated by that specific decision, even if a subsequent decision on the same offense exists.

Parole chiave

Generato dall'IA
ne bis in idem traffic fine legal protection request final judgment procedural violation violazione grave delle norme della circolazione reati contro le pubbliche comunicazioni reati contro la sicurezza dei rapporti giuridici

Disposizioni normative citate

Generato dall'IA
ZKP 423 odst. 2
ZP-1 171. člen
ZP-1 10. člen
ZP-1 136. člen
ZP-1 156. člen
ZVCP-1 122. člen

Giurisprudenza citata

Generato dall'IA
PR 746/2009-1707
V obrazložitvi zahteve navaja, da je zoper isti prekršek, zaradi katerega je bil storilcu izdan plačilni nalog, prekrškovni organ vložil obdolžilni predlog, o katerem je Okrajno sodišče v Kopru odločilo s pravnomočno sodbo PR 746/2009-1707 z dne 10.
Generato dall'IA

Ti chiedi come si applica questa sentenza alla tua fattispecie?

Analizza questa decisione insieme alla legislazione federale e cantonale, ai commentari e alla giurisprudenza successiva in Legislator AI.

Apri in Legislator →

Testo completo

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

[JEDRO]

Čeprav v obravnavani zadevi obstajata dve odločbi o istem prekršku, zahtevi za varstvo zakonitosti, vloženi zoper odločbo, s katero načelo ne bis in idem ni bilo kršeno, ni mogoče ugoditi.

[OBRAZLOŽITEV]

A. 1. Prekrškovni organ Postaja prometne policije Koper je storilcu P. D. s plačilnim nalogom z dne 26. 10. 2009 zaradi prekrška po tretjem odstavku 122. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZVCP-1) izrekel globo v znesku 500 EUR in 6 kazenskih točk v cestnem prometu.

2. Vrhovni državni tožilec je zoper navedeni plačilni nalog vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve 3. in 5. točke 156. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1). V obrazložitvi zahteve navaja, da je zoper isti prekršek, zaradi katerega je bil storilcu izdan plačilni nalog, prekrškovni organ vložil obdolžilni predlog, o katerem je Okrajno sodišče v Kopru odločilo s pravnomočno sodbo PR 746/2009-1707 z dne 10. 5. 2010 ter storilcu izreklo enako globo in enako število kazenskih točk. Storilcu je vrnilo začasno zaseženi osebni avtomobil, ker je ugotovilo, da niso obstajali pogoji za zaseg vozila. Ugotavlja, da sta bili kršitelju za isti prekršek izdani dve odločbi – plačilni nalog in sodba. S tem je bilo kršeno načelo ne bis in idem. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani plačilni nalog odpravi.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 vročilo storilcu, ki je nanjo odgovoril ter izrazil strinjanje z vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti.

B. 4. Po določbi 31. člena Ustave nihče ne sme biti ponovno obsojen ali kaznovan zaradi kaznivega dejanja, za katero je bil kazenski postopek zoper njega pravnomočno ustavljen, ali je bila obtožba zoper njega pravnomočno zavrnjena, ali je bil s pravnomočno sodbo oproščen ali obsojen. Drugače kot ZKP, ki to določbo Ustave kot temeljno načelo vsebinsko prevzema v prvem odstavku 10. člena, ZP-1 takšne splošne določbe sicer ne vsebuje, ureja pa postopek ob ugotovitvi, da je bilo o isti stvari že pravnomočno odločeno. Sodišče v takšnem primeru s sodbo zavrne obdolžilni predlog (peta alineja četrtega odstavka 106. člena ZP-1) oziroma v kasnejši fazi po 2. točki prvega odstavka 136. člena ZP-1 postopek s sodbo ustavi. Postopanje v pravnomočno odločeni zadevi poleg tega predstavlja kršitev materialnih določb zakona o prekrških po 3. točki 156. člena ZP-1 (v zvezi s prvim odstavkom 169. člena ZP-1).

5. V obravnavanem primeru iz podatkov spisa izhaja, da je prekrškovni organ Postaja prometne policije Koper P. D. dne 26. 10. 2009 izdal plačilni nalog zaradi prekrška po tretjem odstavku 122. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZVCP-1), s katerim mu je izrekel globo v višini 500 EUR, stransko sankcijo 6 kazenskih točk v cestnem prometu ter mu zasegel vozilo, s katerim je storil prekršek. Navedeni plačilni nalog je bil storilcu prekrška vročen dne 26. 10. 2009. Iz spisa prekrškovnega organa ni razvidno, da bi storilec prekrška zoper navedeni plačilni nalog v predpisanem osem dnevnem roku vložil zahtevo za sodno varstvo, zato je le-ta postal pravnomočen dne 4. 11. 2009.

6. Prekrškovni organ je zoper storilca P. D. zaradi istega prekrška dne 27. 10. 2009 na Okrajno sodišče v Kopru vložil obdolžilni predlog. Okrajno sodišče v Kopru je s sodbo PR746/2009-1707 z dne 20. 11. 2009 P. D. spoznalo za odgovornega prekrška po tretjem odstavku 122. člena ZVCP-1, ki ga je storil dne 26. 10. 2009. Enako kot prekrškovni organ mu je izreklo globo v znesku 500 EUR ter stransko sankcijo 6 kazenskih točk v cestnem prometu, vrnilo pa mu je začasno zaseženi avtomobil znamke BMW. Sodišče je v razlogih sodbe navedlo, da je iz spisa razvidno, da je bil obdolženi že obravnavan za prekršek po tretjem odstavku 122. člena ZVCP-1 s plačilnim nalogom, v zvezi s katerim je izpovedal, da ga ni prejel. Ne da bi pojasnilo zakaj, je sodišče še navedlo, da v konkretnem primeru hitri postopek o prekršku ni dovoljen, zato je uvedlo redni sodni postopek.

7. Glede na navedena procesnopravno relevantna dejstva gre pritrditi zahtevi za varstvo zakonitosti, da v obravnavani zadevi obstajata dve odločbi o istem prekršku. Ni pa mogoče ugoditi zahtevi za varstvo zakonitosti, ker je bila le-ta vložena zoper odločbo (plačilni nalog), s katero načelo ne bis in idem ni bilo kršeno.

8. Izpodbijani plačilni nalog je po podatkih spisa postal pravnomočen dne 4. 11. 2009. Okrajno sodišče v Kopru je s sodbo zaradi istega prekrška, zoper istega storilca odločilo dne 20. 11. 2009, torej že po pravnomočnosti izpodbijanega plačilnega naloga. S tem je Okrajno sodišče v Kopru ravnalo v nasprotju z drugo alinejo prvega odstavka 136. člena ZP-1, ker ni izdalo sodbe, s katero bi ustavilo postopek o prekršku ter z izdajo sodbe, s katero je P. D. spoznalo za odgovornega prekrška po tretjem odstavku 122. člena ZVCP-1, odločilo o zadevi, o kateri je bilo že pravnomočno odločeno z izpodbijanim plačilnim nalogom. Vrhovni državni tožilec bi zato moral zahtevo za varstvo zakonitosti iz razloga kršitve načela ne bis in idem vložiti zoper sodbo Okrajnega sodišča v Kopru, v delu, v katerem je sodišče storilcu prekrška izreklo globo ter stransko sankcijo kazenskih točk v cestnem prometu.

C. 9. Ker uveljavljena kršitev zakona v izpodbijanem plačilnem nalogu ni podana, je Vrhovno sodišče zahtevo vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1).